MARIBOR – Nogometaši Maribora so v slovenskem derbiju številka 17, odkar se je leta 2009 prenovljena Olimpija vrnila v prvo ligo, še devetič premagali tekmece iz Ljubljane. Zmaji so v tem obdobju v medsebojnih dvobojih sedemkrat iztržili neodločen izid in le enkrat zmagali. Mariborsko občinstvo je še pred začetkom tekme 13. kroga državnega prvenstva toplo pozdravilo novopečenega trenerja vijoličnih Anteja Šimundžo, čeprav je kot glavni strateg med tednom v evropski ligi debitiral s porazom pri Wiganu. Zatem je štajerska publika stotniji navijačev iz Ljubljane izrekla dobrodošlico s predirljivim žvižganjem. »Dober dan,« je hudomušno v besede prevedel koncert žvižgov napovedovalec v Ljudskem vrtu.
Trener Maribora Ante Šimundža je po tekmi sedmi sili zadovoljno povedal: »Taktično smo odigrali zelo zrelo, bili smo boljši v želji, volji in teku. Po priložnosti Olimpije smo imeli igro pod svojim nadzorom. S to zmago smo dobili mir v hiši.« Njegov kolega na nasprotni klopi Andrej Razdrh pa je lahko le razočarano pripomnil: »Že videna zgodba, prvi zadetek smo Mariboru podarili sami, po naši napaki. Takoj zatem smo imeli priložnost za izenačenje, a nas sreča ne spremlja. Sicer smo odigrali solidno tekmo, a je Maribor zasluženo zmagal.« |
Vijolični imajo za seboj črn september
Na zelenico osrednjega nogometnega hrama v državi sta prikorakali ranjeni zasedbi Maribora in Olimpije. Vijolični imajo za seboj črn september, ki je terjal celo menjavo trenerja, zeleno-beli tavajo v povprečnosti slovenske lige, čeprav so pričakovanja v zmajevem gnezdu precej večja. V derbiju so oboji iskali možnost delne rehabilitacije, zlepa ali zgrda. Šele po četrt ure se je slovenski prvak pred 6500 gledalci nekoliko sprostil po poudarjeni pazljivosti pred morebitnimi napakami. Najprej Dejan Mezga ni najbolje izkoristil dobrega položaja za strel v kazenskem prostoru, malce pozneje je moral žogo pred Jean-Philippom Mendyjem na robu kazenskega prostora izbijati ljubljanski vratar Elvis Džafić.
Toda v 22. minuti je Ljudski vrt vendarle eksplodiral od navdušenja, saj je Mendy izkoristil nepazljivo podajo izkušenega Olimpijinega novinca Aleksandra Radosavljevića, ukanil kar tri branilce gostov in naposled še Džafiča ter umirjeno poslal žogo na počitek v mrežo zmajev. Le minuto pozneje je nevaren predložek z leve strani pred vrata Jasmina Handanovića poslal Damjan Trifkovič, za žogo je skočil Andraž Šporar, a je ni dosegel. Mariborski vratar je žogo atraktivno odbil, to pa je bila edina res nevarna akcija gostov do odmora.
Ljubljanski navijaški skupini Green Dragons je medtem na severni tribuni postalo vroče, večina fantov je ostala zgoraj brez. Na jugu je Viole razvnela nedisciplina njihovih ljubljencev, Nejca Potokarja in Nusmirja Fajića. Oba sta bila denarno kaznovana, Potokar je suspendiran, Fajić je tokrat grel klop za rezervne igralce. Navijači so jima s transparentom sporočili naslednje: »Potokar in Fajo, gembleri za nas ne igrajo.« Pozneje pa še: »Ko igrate za Maribor, ni predaje. Ne želite si doživeti naše vstaje.«
Zmaji niso bruhali ognja
V drugem polčasu je trener gostov Andrej Razdrh defenzivnega vezista Đorđa Iveljo zamenjal z Gabrielom Etemejem, v domači vrsti je namesto Gorana Cvijanovića, po trku z Maticem Finkom je utrpel potres možganov in je ostal na opazovanju v bolnišnici, vstopil Damjan Bohar. Gostitelji so v skromnem ritmu igre imeli jalovo pobudo, zato so viole v 60. minuti same poskrbele za zabavo s kratkotrajno baklado na svoji tribuni.
Za še več veselja sta šest minut pozneje poskrbela domači kapetan Marcos Tavares z lepo podajo in Bohar, ki je lepo vtekel v kazenski prostor Olimpije ter rutinirano poslal žogo v oddaljenejši kot. S tribun je zagrmelo: »Maribor, šampion!« Ljubljanska nogometna barka je bila tako rekoč potopljena, čeprav je do konca preostalo še 20 minut. V 72. minuti je domačo vratnico po strelu iz obrata z roba kazenskega prostora stresel Andraž Šporar. To pač ni bil dan, ko bi zmaji bruhali ogenj, saj so se do zadnjega žvižga sodnika Darka Čeferina komaj obranili pred tretjim golom.