LJUBLJANA – Poškodbe so sestavni del športa. Tudi slovenskih nogometnih legionarjev se niso ognile v širokem loku. Robert Berič jo je skupil lani poleti, drugi del sezone bo izpustil Andraž Šporar, po skoraj sedmih mesecih pa se je na zelenico vrnil 28-letni Tadej Trdina. »Trajalo je dolgo,« pravi Tadej, ki smo ga ujeli ravno na domačem Koroškem, v Mežici, kamor se rad vrača. Tokrat z dobro novico – pred dobrim tednom je prvič zaigral po usodnem 4. krogu avstrijskega državnega prvenstva. Njegov Wolfsberg je igral proti Sturmu. Trdina je imel smolo – k vragu so šli meniskusa in križna vez, poškodovana je bila tudi stranska. »Najtežje se je bilo spopasti s kruto resnico,« Tadej podoživi trenutke, ki so ga oddaljili od zelenice. Mu je pa bilo hitro jasno, da je nekaj hudo narobe, ker takšnih bolečin do zdaj ni poznal. »Prej ko se sprijazniš, boljše je zate,« je tisto, kar se je naučil v teh težkih trenutkih. V klubu so mu stali ob strani vsi, veliko podporo pa je imel tudi od žene Maše, družine, sorodnikov in prijateljev. V torek se je poškodoval, v petek je že ležal na operacijski mizi v Gradcu, kjer ga je operiral dr. Mandl. Rehabilitacija je potekala brez težav, že dober mesec in pol pa Trdina tudi vadi s prvo ekipo. Trener Heimo Pfeifenberger pa spremlja vsak njegov korak. »Pravi, da me potrebuje v končnici prvenstva. Imava dober odnos, to pa mi je v veliko oporo pri vrnitvi v pravo tekmovalno formo,« Tadej hvali svojega šefa.
Vrnil se je z golom
V klubu so se odločili, da se Tadej postopno vrne v tekmovalno areno. Zato so ga poslali v drugo ekipo, ki nastopa v 3. ligi. »Ves dan sem imel pozitivno tremo,« se spomni tega četrtka, 24. marca, ko je prispeval gol ob porazu druge ekipe Wolfsberga proti Lafnitzu (1 : 2). Edini gol je dosegel prav Trdina, v 48. minuti je žogo poslal v mrežo z bele točke. »Pa saj ni pomembno. Samo da sem ga zabil. To je zelo pomembno za mojo samozavest, občutki pa so bili izvrstni,« je bil vesel Trdina, ki verjame, da bo do konca sezone pomagal tudi članom. Se pa tudi zaveda, da več kot po 20 minut v prvi ekipi niti ne more odigrati, saj bi bilo tveganje po tako zahtevni poškodbi preveliko. Pogodba se mu izteče letos. Kako naprej, ne ve niti ne misli na to. Ni izključeno, da celo ostane v Wolfsbergu. Ni ga strah, saj si je do zdaj vse priboril v potu svojega obraza.
Iz šeste lige v prvo
Slovenski atletski klub (SAK) je imel pred leti na avstrijskem Koroškem tri podružnice. V eni od teh, Sveti Primož, je Tadej začel svojo šport pot. V članski vrsti zanj ni bilo mesta, zato je šel v Ruden v peto avstrijsko ligo, sledil je izpad rang nižje. Takratni trener Rudna Frenk Poland je Tadeja preselil iz obrambe v napad, Tadej pa se mu je odkupil s tremi izjemnimi sezonami – ko je po vrsti zabil 27, 30 in 31 golov. Dovolj, da je klub napredoval v 3. ligo, kjer je naprej brcal za Karlsdorf, potem pa še za Grödig, s katerim je igral v elitni avstrijski ligi. Leta 2014 se je preselil v Wolfsberg. Prehodil je podobno pot kot Milivoje Novaković, ki je po »poljih in njivah« nižjih avstrijskih lig pridobival izkušnje in zabijal gole. »Prav zgodba Milivoja Novakovića me vsakič znova motivira,« poudari Tadej, ki še vedno ni opustil misli, da bi nekoč oblekel dres Slovenije. »Moja naloga je, da dobro igram. Kljub težki poškodbi ne mečem puške v koruzo. Če dobim priložnost, jo bom zgrabil z obema rokama,« doda Mežičan.
Stric Marjan košarkarska legenda Tadej je ponosen tudi na svojega strica Marjana Trdino, ki še danes velja za legendo košarke na vozičkih. »Res je bil dober. Ravno z njegovo pomočjo sem prvič spoznal šport invalidov,« nam zaupa Tadej, ki si je tudi sam ogledal nekaj stričevih tekem. |
