V življenju je tako, da zadeve sčasoma pridejo tja, kjer morajo biti. »Saj pravijo, da nogometaši dozorimo pri 29 letih ali leto za tem, torej prihajam v to obdobje,« pravi Dalibor Stevanovič, nekdanji up ljubljanske Olimpije, ki več kot dve leti igra v Slasku na Poljskem. Pogodba se mu izteka, zaradi dobrih iger, prejšnji vikend je v mrežo Bielsko-Białe pospravil tri žoge, pa se mu za prihodnost ni treba bati. »Na Poljskem mi je lepo,« pove, ko ga ujamemo na poti od zdravnika. To za nogometaše ni nikoli dobra novica, a nas Dado, tako ga kličejo prijatelji, hitro potolaži. »Zaradi težav z levo peto, potrebujem le malo počitka.« V torek bo spet na treningu.
2002–2006 – NK Domžale (77 tekem, 25 golov), Nastopi v dresu Slovenije 2005–2006 – Slovenija U21 (8 tekem, 4 goli), |
Plače so redne
Na Poljskem se je dobro znašel in tudi življenje mu prija, za nameček so ga soigralci dobro sprejeli, hitro se je priučil tudi jezika. Opaža, da se živi precej bolje kot v Sloveniji. »Ljudje se ne pritožujejo, služb ne manjka, nervoze in napetosti ni, politike nihče ne omenja. Poljska je idealna tudi za začetek kakšnega posla, gospodarska rast pa je visoka,« navrže nekaj iz poljskega vsakdanjika. »Tudi plače so redne,« doda in prizna, da je imel pred prihodom kar nekaj predsodkov. »Mislil sem, da so 20 let za nami, a sem se krepko uštel. Bili so na slovenski ravni, v zadnjih dveh letih pa so Slovenijo prehiteli.« V Vroclavu je z družino, sin Adrian ima pet let, hči Nikolina pa tri. Mesto je prijetno, malce spominja na Ljubljano.
Ekipa Slaska igra všečen nogomet, a je zaradi številnih odhodov igralcev zaostala za pričakovanji, zato tudi skromno 12. mesto v poljski ligi. Leta 2012 so bili državni prvaki, naslov so čakali od 1977. Lani so bili tretji, osvojili so superpokal, letos so se bojevali v ligi Evropa, kjer jih je izločila španska Sevilla. »Dobro igramo, a žoga noče v gol,« obžaluje Stevanovič, ki se je letos štirikrat vpisal med strelce.
Želi opozoriti nase
Svoje je dodalo tudi dejstvo, da se je od kluba poslovil večinski lastnik, skrb za ekipo pa je prevzelo mesto, ki pospešeno išče potencialne pokrovitelje in vlagatelje. V teh dneh se kar kopičijo novinarska vprašanja o tem, kakšna bo njegova prihodnost, saj se mu junija izteče pogodba. Prihodnji teden ga čaka prvi krog pogovorov s klubskim vodstvom, ki bi ga rado zadržalo. Tudi sam ne bi imel nič proti, a ob številnih ponudbah ne ostaja ravnodušen.
Nad kariero se ne pritožuje, živi za trenutek, ko mu uspe dobra podaja ali gol. Vesel je, ker se je (začasno) vrnil v krog reprezentantov. Igral je proti Kanadi, proti Alžiriji zanj ni bilo prostora. »Reprezentanca je reprezentanca,« začne s floskulo, ki pa je pri njem več kot to. »Vedno rad igram za Slovenijo, to me vsakič znova osreči. Ko me ni poleg, sem jezen, in naredil bom vse, da vnovič opozorim nase. Odloča pa selektor.« Življenje ga je naučilo, da se je treba za vsako stvar boriti in dočakati priložnost. V to je verjel tudi leta 2006, ko si je kot član takrat slovitega Real Sociedada strgal ahilovo tetivo.
Družina ni mogla v Ukrajino
Pred prihodom na Poljsko je igral tudi v Ukrajini, v mestu Luck, a le tri mesece. Krive so bile nemogoče bivalne razmere. »Vsaj deset stanovanj sem pregledal, a nobeno ni bilo tako, da bi lahko v njem bival z družino. Brez svojih najdražjih pa na tujem ne želim biti,« pojasni, zakaj je tako naglo zapustil Ukrajino in se preselil na Poljsko.
