Že dolgo se številni spremljevalci nogometne igre zgražajo nad novačenjem rosno mladih igralcev, ki zaradi svoje izjemne nadarjenosti, predvsem pa zaradi premalo odgovornih staršev postanejo žrtve trgovanja med klubi. Velikani svetovnega nogometa imajo svoje oglednike praktično povsod po svetu, v globalnem bazenu želijo priti do čim več obetavnih nogometašev, ki bi jih lahko potem sklesali do vrhunskih profesionalcev, s katerimi bi osvajali lovorike in/ali z njimi zaslužili mastne denarce ob prestopih v druge klube. Podobna poslovna filozofija je prisotna tudi v italijanskem nogometu, kjer se radi ozrejo po soseščini na vzhodu, torej tudi v Slovenijo. Ne bomo se zmotili, če zapišemo, da približno 80 odstotkov mladih slovenskih upov, ki odidejo v tujino v najstniških letih ali še prej, svoje športne sanje poskuša uresničiti prav na Apeninskem polotoku.
Zakaj ravno tam? Prava oseba za odgovor je zagotovo menedžer Amir Ružnič, nekdanji nogometaš, ki se je v zadnjih letih v novem poslu uveljavil z odmevnimi prestopi Josipa Iličića, Armina Bačinovića, Jasmina Kurtića, Siniše Anđelkovića, Agima Ibraimija itn. Kajpada vsi igrajo pri naših zahodnih sosedih. »Ključno je bilo, ko je Slovenija postala članica Evropske unije. Od takrat slovenski igralci v Italiji niso več tujci. V mojih igralskih časih si se težko prebil v dovoljeno kvoto izjemno kakovostnih tujcev. Zgodil se je pravi naval igralcev iz Slovenije v Italijo. Svoje so potem dodali menedžerji, kakovost fantov, cene in pa želje staršev. Slovenski fantje se najlažje prilagodijo življenju v Italiji, že zaradi hrane, načina življenja, klime, pomembna pa je seveda tudi bližina doma. V Angliji in Nemčiji, denimo, je s tem drugače,« je pojasnil Ružnič.
Na tuje pri šestnajstih
Krešejo se tudi mnenja, kdaj naj mladi upi odidejo v nogometno razvitejše okolje in začnejo povsem novo poglavje v življenju. »Odkrito vam povem, da bi moja sinova v tujino poslal pri 16 letih, prej ne. Do te starosti se naši igralci ne razlikujejo bistveno od italijanskih, angleških, nemških. Dokaz za to je med drugim tudi letošnje tretje mesto Domžalčanov na svetovnem finalu pokala Nike Premier za dečke do 15 let v Manchestru. Po 16. letu se namreč igralci že začnejo taktično formirati, tu pa je delo v Italiji seveda precej bolj kakovostno kot pri nas. V Sloveniji je to še velik problem, kar se vidi pri prestopih igralcev v članski konkurenci, ko morajo marsikaj nadoknaditi, da se uveljavijo,« pravi nekdanji branilec Izole, Primorja, Maribora, Pescare, Kopra in Domžal ter opozarja: »Seveda je vsak igralec zgodba zase. Pri mladih fantih imajo veliko vlogo še starši, ki pa so takšni in drugačni. Žan Benedičič je, denimo, odšel v Milano pri rosnih 14 letih, a ima danes, ko je star 18 let, v žepu že donosno pogodbo, saj v Milanu nadvse resno računajo nanj. Seveda z vsemi ni tako.«
Preizkus slabša status igralca
Na eni strani sta talent in velika želja po uspehu, na drugi pa visoka pričakovanja in računica klubov. In kakšna je vloga menedžerja? »Jaz sem tu, da pripravim ugodne razmere za nadaljnji razvoj igralca. Treba je izbrati pravi klub. Bolje je oditi v manjši klub, ki se posveča formiranju igralcev, kot pa v bogatejši, kjer je 90 odstotkov fantov obsojenih na posojo v druge klube. Fantom in staršem ves čas ponavljam, naj jih ime ali veličina kluba ne impresionirata. Sam torej poskrbim za vso logistiko, na koncu pa je po večini tako, da odločata igrišče in igralec sam,« je realen Ružnič, ki je hitro vzpostavil svojo železno pravilo številka 1: »Nikoli igralcev ne vozim na preizkuse. Na začetku sem to počel, pa je 90 odstotkov prestopov padlo v vodo. Če si klub resnično želi določenega igralca, ga bo šel pogledat enkrat, dvakrat, trikrat ali celo štirikrat na tekme, naposled pa se bo zanj odločil in mu namenil ustrezen status. V tega igralca bodo verjeli in z njim ravnali zelo pozorno. Naj omenim mladega Domžalčana Jana Mlakarja, ki je letnik 1998, zanj pa se zanima pol Evrope. Tudi pri njem sem odsvetoval kakršen koli preizkus. Naj ga spremljajo pri razvoju in v skladu s spoznanji o njegovih sposobnostih in zmožnostih sprejmejo odločitve.«
Iz Kranja v Milano
Kranjčan Uroš Palibrk je pri 16 letih kot supertalentirani golgeter iz Triglava odšel v sloviti Milan, pet let pozneje pa se je spet znašel v domačem klubu in na začetku novega poglavja v športni karieri. Vsekakor si je pridobil bogate izkušnje, ki jih bo lahko pri 21 letih s pridom izkoristil na slovenski sceni in vnovič poskusil prestopiti v močnejšo ligo. Je v Italijo morebiti odšel prezgodaj? »Ne bi rekel, je pa to odvisno od vsakega posameznika posebej. To je kar kompleksna zadeva, saj gre za najstniško obdobje, eni so bolj zreli, drugi manj. Na hitro moraš postati samostojen, v tujem okolju se moraš znati postaviti zase. Milan je velik klub, kjer poskrbijo glede vsega, a vseeno si šele gradiš osebnost in se na določene probleme ne znaš pravilno odzvati. Mene je na primer tudi precej mučilo domotožje, saj sem zelo navezan na domače. Tako sem vsako priložnost izkoristil za izlet domov. S tem sem bil kar preveč obremenjen. Kar se pa tiče nogometa, je spet odvisno, koliko si pripravljen vložiti v vadbo, treninge, ali si z glavo pri stvari ali ne. Vsekakor sem v Italiji veliko bolj napredoval, kot bi doma, toda ko sem prišel do članske konkurence, se je bilo težko prebiti v izjemni konkurenci velikega kluba,« je tri uvodna leta med rdeče-črnimi opisal Palibrk. Pri Milanu so mu že po dveh sezonah triletno pogodbo podaljšali še za dve leti.
Dve leti kalvarije
Kot rečeno je s prestopom v člansko zasedbo naletel na zid. »Prave priložnosti ni bilo, čeprav sem bil na nekaj treningih s člansko zasedbo, za dokazovanje na tekmi pa ni bilo nobenih možnosti, malce smole sem imel tudi s poškodbami. Moj agent in športni direktor Milana Ariedo Braida sta me prepričala, da je najbolje, da grem na posojo v tretjeligaša Esperia Viareggio. Toda tam sem se že od začetka počutil nezaželenega, čeprav mi je šlo dobro in sem dosegal zadetke. Italijanski nižjeligaši namreč od zveze prejmejo denar, če v prvem moštvu igrajo doma vzgojeni mladi igralci. To je bil kar lep vir dohodka za njih, zato so pri tem vztrajali, jaz pa sem bil v tem primeru pač prišlek, odveč.«
Nato je sledila polsezonska avantura v vrstah hrvaškega prvoligaša Rijeke: »Prišel sem sredi sezone, ko je bilo vse nedorečeno. V bistvu so vsi komaj čakali konec, da v novi sezoni začnejo z novo selekcijo in ta projekt, ki ga uresničujejo zdaj.« Podoben položaj ga je doletel na začetku prejšnje sezone pri belgijskem prvoligašu Liersu, tudi tja je odšel kot posojeni igralec Milana: »Imel sem občutek, da so me že pred prihodom v moštvo določili za tako rekoč osmega napadalca. Priložnosti za igro sploh nisem dobil. Hitro sem zapustil klub in celo sezono čakal na prekinitev pogodbe. Potem sem se letos poleti dogovoril s Triglavom, a sem uvodne tekme sezone izpustil zaradi urejanja dokumentacije, potem pa sem se tudi lažje poškodoval. Leto neigranja se je moralo nekje poznati.« Ne glede na grenka razočaranja Palibrk ne meče puške v koruzo: »Ni kaj, treba bo trdo trenirati. Opraviti moram dobre priprave za spomladanski del sezone in potem začeti zabijati gole. Seveda bi se lahko vznemirjal zaradi vsega tega, kar se mi je zgodilo, vendar se ne obremenjujem. Iz vsega tega želim potegniti samo pozitivne stvari in iti naprej.«
Le Katanec s scudettom
Glavni slovenski as v italijanski serie A je trenutno reprezentančni vratar Samir Handanović (Inter), v elitni ligi igrajo še Valter Birsa (Milan), Josip Iličić (Fiorentina), Boštjan Cesar in Dejan Lazarević (Chievo), Rene Krhin (Bologna) in Jasmin Kurtić (Sassuolo), vsi člani slovenske izbrane vrste. Od slovenskih nogometašev je le današnji selektor Srečko Katanec osvojil naslov italijanskega prvaka (scudetto), in sicer s Sampdorio iz Genove leta 1991. Leto prej je s tem klubom osvojil takratni evropski pokal pokalnih zmagovalcev, 1992. pa je izgubil v finalu pokala prvakov (zdaj liga prvakov) proti Barceloni z 0 : 1 po podaljšku. Velik pečat je pri zahodnih sosedih pustil tudi napadalec Matjaž Florjančič, ki je v 11 letih igral kar za osem italijanskih klubov, najdlje za Cremonese, bil je tudi član Torina. V Italiji so igrali tudi Zlatko Dedić (Parma, Empoli, Cremonese, Frosinone, Piacenza), Bojan Jokić (Chievo), Jasmin Handanović (Mantova, Empoli), Robert Englaro (Foggia, Atalanta) in Sebastijan Cimirotič (Lecce).
Benedičič in Barišić velika upa Milana
Največja slovenska upa na Apeninskem polotoku sta člana Milana, vezist Žan Benedičič, star 18 let, in bočni napadalec, 18-letni Maks Barišić. V Italiji so tudi 19-letni branilec Luka Krajnc v drugoligašu Ceseni, 21-letni napadalec Enej Jelenič v drugoligašu Padovi, 16-letni napadalec Marko Matič v Udineseju, 17-letni vezist Nik Plavšič Bajde v Chievu (posojen v ljubljanski Interblock).
