V nogometni dinastiji Elsner je že pokojni Branko pustil najmočnejši pečat kot trener in funkcionar, njegov sin Marko pa kot igralec. Na nogometno pot ga je v 60. letih zaneslo v Innsbrucku, kjer je bil oče trener, Marko je v pretežno smučarskem okolju osvajal prve veščine z žogo. Po selitvi v Ljubljano je postal član Slovana, njegov talent in odlične igre v državnih selekcijah so ga pripeljale v Olimpijo. Že po prvi odsluženi pogodbi je prerasel ljubljanski klub, pri 23 letih je bil nared za velik korak naprej, prestop v Crveno zvezdo. »Štiriletna pogodba z Olimpijo mi je potekla, vendar od kluba še nisem dobil dogovorjenega stanovanja. V Ljubljani sem bil pripravljen ostati še eno sezono, če bi ga dobil. Takratni direktor kluba, že pokojni Roland Vodušek, mi je v pisarni pokazal ključe, češ da so od mojega stanovanja. Toda potem mi je pokazal le gradbišče v Fužinah, kjer so ravnokar začeli graditi stanovanjsko naselje. Vse skupaj sem vzel kot hec, bil sem odločen, da grem v Crveno zvezdo. Selitev v Beograd je bila prava poteza,« se spominja izjemni osrednji branilec – v tistih časih tudi libero – in dodaja: »V zadnji sezoni smo se z Olimpijo borili za uvrstitev v takratni pokal Uefa. Na koncu smo to za malenkost zgrešili, a smo bili šesti, kar je bila najvišja uvrstitev Olimpije v jugoslovanski zvezni ligi. Po zamenjavi vodstva, tudi pod političnim pritiskom, je moštvo razpadlo, odšlo je šest ključnih igralcev. Tako je Olimpija naslednje leto izpadla iz prve lige. Ravno s Crveno zvezdo sem gostoval v Ljubljani, prizadejali smo ji odločilni poraz. Bilo mi je zelo neprijetno, ob zmagovitem golu Jovice Nikolića se sploh nisem veselil.«
Noro leto 1984
V Beogradu je doživel novo nogometno dimenzijo. »V tisti sezoni nas je v Crveno zvezdo prišlo pet ali šest novincev, tudi vratar Tomislav Ivkovič, Mitar Mrkela in Zoran Banković. In že v prvi sezoni smo klub vrnili na stara pota, torej na vrh jugoslovanskega nogometa. Zvezda je bila resnični nogometni velikan. Tudi ko smo igrali tekme proti manjšim klubom, denimo Vardarju, je bilo na tribunah Marakane 30.000, 40.000 ali celo 50.000 gledalcev. Ko je šlo za evropske tekme, je bil stadion nabito poln,« pravi danes 54-letni Elsner.
Marca 1984 je pri še nedopolnjenih 24 letih debitiral v modrem dresu jugoslovanske reprezentance, ki jo je vodil selektor Todor Veselinović. V 83. minuti prijateljske tekme z Madžarsko v Subotici je zamenjal Velimirja Zajeca, Jugoslavija je zmagala z 2:1. Naslednje leto je bil član reprezentance, ki je nastopila na evropskem prvenstvu v Franciji, a tam ni stopil na igrišče. »Med 23 igralci sem bil nekako 22. Vedel sem, da ne bom igral, v prednosti sta bila Zajec iz Dinama in Nenad Stojković iz Partizana, tako da niti nisem računal na minutažo. V predtekmovanju smo izgubili vse tri tekme proti Belgiji, Danski in Franciji, ki je bila pozneje prvak. Potem sem bil le dva dni v Beogradu, saj je bila na vrsti pripravljalna turneja z olimpijsko reprezentanco za igre v Los Angelesu. Mesec dni smo igrali na Norveškem, v Španiji in na Portugalskem, potem smo odpotovali v ZDA.«
Čeprav so na olimpijskem turnirju osvojili bronasto kolajno, Elsner tega ne jemlje kot posebni presežek, saj v nogometu to tekmovanje še vedno velja za drugorazredno. Pa ne samo zaradi tega. »Še danes trdim, da smo takrat imeli najmočnejšo ekipo na olimpijskem turnirju, boljši smo bili tudi od Francozov in Brazilcev, ki so bili v finalu. V četrtfinalu smo dobesedno razbili Nemčijo s 5:2, v polfinalu pa smo izgubili proti Franciji po podaljških s 4:2, v rednem delu je bilo 2:2. Tekmo smo končali z dvema izključenima igralcema, ki sta ob še nekaj poškodovanih manjkala na tekmi za bronasto kolajno proti Italiji. Na klopi za rezervne igralce smo imeli samo vratarja in še enega igralca, a smo vseeno zmagali z 2:1.«
Beograd–Nica
Pri Crveni zvezdi je preživel krasne štiri sezone, z njo je bil državni in pokalni prvak. Toda tujina je bila vabljiva predvsem zaradi večjega zaslužka. »V tistih časih pred 27. letom starosti nismo smeli v tujino. V zadnjih dveh sezonah sem res igral dobro, bil sem eden izmed nosilcev igre Crvene zvezde in reprezentant. Navijači so me imeli radi, zato so sprožili akcijo zbiranja denarja, da bi ostal v Beogradu. Okrog tega je bil cel pomp, tudi medijski. Zbrali so že okrog 300.000 mark, vsak teden sem prek telefona gostoval v neki radijski oddaji, kjer so me prepričevali, naj ostanem. Kmalu sem to prekinil, hotel sem iti naprej. Za Nico sem se v prvi vrsti odločil zaradi dotedanjega trenerja Partizana Nenada Bjekovića, ki je prevzel vodenje mojega novega kluba. Predsednik Nice je bil dvakrat na pogovorih v Beogradu, tako da sem dva meseca pred iztekom pogodbe vedel, da grem na Azurno obalo. Zanimanja je bilo kar precej, imel se ponudbe Kaiserslauterna, Austrie Dunaj, vabili so tudi Turki. Toda v Nici mi je odgovarjalo vse, zato nisem kaj dosti razmišljal.« Na jugu Francije mu je šlo odlično, v drugi sezoni je bil šesti najbolje ocenjeni igralec lige. V francoskih klubih je v tistem obdobju igralo 14 Jugoslovanov. Elsner je v Nici odigral pet sezon, s tem da je vmes eno (1990/91) preživel v Avstriji, pri Admiri Wacker z Dunaja. Na jugu Francije je tudi končal kariero.
Slovenska realnost
Elsner je do leta 2004 ostal v Franciji; to so zahtevale družinske razmere, sinova Luka (danes trener Domžal) in Rok (igra za nemškega tretjeligaša Energie Cottbus) sta se namreč še šolala. Potem je po dolgih 22 letih sledila vrnitev domov. Sprva je deloval v Nogometnem klubu Ljubljana, ki pa je kmalu ugasnil zaradi nakopičenih denarnih dolgov, saj so ostali brez tekmovalne licence. Z novoustanovljenim klubom FC Ljubljana so potem prišli iz pete do tretje lige, za kaj več je zmanjkalo ustrezne podpore. Zakaj se ni vrnil v svojo Olimpijo? »Zato ker me nihče ni povabil, sam pa se nikoli nisem ponujal naokoli. Nekdanji minister Lojze Krapež in poslovnež Franci Zdešar sta me pač povabila v NK Ljubljana in sem se odzval. A na žalost na koncu nismo mogli zbrati 100.000 evrov, kar bi zadoščalo za normalno delovanje kluba. To je pomenilo konec.«
V zadnjem času Marko pomaga z nasveti v Domžalah, kjer je trener sin Luka, pri 32 drugi najmlajši v prvi ligi. Na startu nove kariere mu gre zelo dobro, Domžalčani so na čelu lestvice in rastejo v vseh pogledih. »Slovenska liga je v zadnjih dveh letih zelo napredovala,« zatrjuje. Kako pa Elsner gleda na izbrano vrsto in njen domet? »Bodimo si na jasnem, da je vsaka uvrstitev slovenske reprezentance na evropsko ali svetovno prvenstvo fenomenalen uspeh in vsakič znova zgodovinski dogodek. Po drugi strani pa neusvrstitev na veliki turnir ni nobena katastrofa. Moramo pač gledati na to, koliko sploh vlagamo v ta šport in kakšno igralsko bazo imamo. Za zdaj ima reprezentanca odlično izhodišče za uvrstitev na euro 2016 v Franciji. Kaže se dodatna kakovost, tu mislim predvsem na Kevina Kampla. Imamo fante, ki veliko obetajo, in mislim, da bodo v bližnji prihodnosti to tudi potrdili. Moramo biti enotni v podpori in navijanju ter ostati optimisti. Prav zaradi reprezentance in Maribora smo nogometno prepoznavni v svetu,« pravi Elsner, ki je leta 2011 obudil delovanje veteranskega moštva Olimpije, to pa vsako leto odigra šest, sedem tekem.
Na Marakani je padel Real Madrid Marca 1987 je v Beogradu gostoval veliki Real Madrid. Igralci Crvene zvezde so odigrali eno najboljših tekem v zgodovini kluba. »Bil je četrtfinale pokala prvakov, prišlo je 108.000 ljudi (uradno 96.000, op p.), čeprav je bilo zelo mrzlo, minus 10 stopinj Celzija. Takrat smo zmagali s 4:2, še tik pred koncem tekme smo imeli izid 4:1. V zadnjih trenutkih je Milivoj Bračun storil prekršek za kazenski strel, tako da je Real znižal vodstvo. Ta tekma je bila fenomenalna, Real smo resnično imeli na kolenih. V Madridu smo potem izgubili z 2:0 in izpadli.« |
Angleška mora Enajstega novembra 1987 se Marko Elsner zelo živo spominja, saj mu je tekma med Jugoslavijo in Anglijo v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo pošteno pokvarila reprezentančno kariero. Elsner je bil namreč na svoji Marakani sokriv za prva zadetka, končalo se je z zmago Anglije 4:1, uvrstitev na EP je splavala po vodi. Pozneje je odigral še dve prijateljski tekmi za modre in pri 14 nastopih končal reprezentančno zgodbo. |