Skrivnost miselnih iger Ancelottija in Simeoneja

Samo še ure odštevamo do konca evropske klubske nogometne sezone. Na stadionu luči v Lizboni se bosta v finalu lige prvakov udarila mestna tekmeca iz Madrida (prvič v 59-letni zgodovini elitnega evropskega tekmovanja), Real in Atletico. Obe ekipi vodita tuja stratega; šef kraljevega baleta je Italijan Carlo Ancelotti, vodja žimničarjev iz soseščine je Argentinec Diego Simeone. Seveda bodo na igrišču o vsem odločali igralci, a tudi najboljši in najdražji posamezniki pogosto ne tvorijo odličnega moštva, temveč k temu odločilno prispeva ozračje v slačilnici. Na to pa lahko usodno vplivajo prav trenerji s svojim posredovanjem znanja, komunikacijo, karizmo in reakcijami v težkih okoliščinah.

Ancelotti 
pomeni vedrino

Ancelotti lahko jutri postane šele tretji trener po nekdanjem strategu Liverpoola Bobu Paisleyju, ki bi še tretjič postal prvak Evrope. Ligo prvakov je dvakrat osvojil z Milanom (2003 in 2007), lani pa se je usedel na klop Reala, potem ko je PSG popeljal do naslova francoskega prvaka po dolgih 19 letih posta. Jasno, ni mogel zavrniti povabila najmogočnejšega kluba na svetu, ki si že od leta 2002 prizadeva osvojiti deseto lovoriko v ligi prvakov. La decima (deseta) ni več samo imperativ, ampak že kar obsesija, ki je v zadnjih sezonah igralcem in navijačem prinesla več žalosti kot veselja. Real je prvič po 12 letih sploh pririnil do finala LP. »Od prvega dne, ko igralci pridejo v Real, izjavljajo, da so prišli osvojit deseti evropski naslov. Na igralce se preveč pritiska. Te obsesije se bomo znebili le, če zmagamo,« je jasno Črnogorcu Predragu Mijatoviću, ki je v dresu Reala zabil zmagoviti gol v finalu LP leta 1998 proti Juventusu. Po treh letih šefovanja razvpitega Portugalca Joseja Mourinha so si v španski prestolnici zaželeli bolj umirjenega, a nič manj ambicioznega sloga vodenja super zvezdniške zasedbe, za katero so v zadnjih petih letih zapravili 600 milijonov evrov. Nekdanji Ancelottijev varovanec pri Milanu, legendarni kapetan rdeče-črnih Paolo Maldini, je dejal: »Med vsemi trenerji, ki sem jih imel, je Ancelotti v slačilnico vnesel največ vedrine. Skrivnost našega uspeha je bila njegova normalnost. Ni eden tistih, ki hočejo vse delati po svoje. Tu se vidi njegova inteligenca. Zaradi tega bo osvajal lovorike v vseh klubih, ki jih bo vodil.«

Ravnotežje 
po Simeoneju

Ancelottijev deset let mlajši tekmec na klopi Atletica Madrid tudi v vlogi strokovnjaka izraža enako organiziranost in nagnjenost k velikanskemu garanju kot v igralski karieri. To je vsadil tudi svojim varovancem. Za mnoge so njegov gangsterski slog oblačenja in zalizane frizure že na meji bizarnega. Nedvomno Diego Simeone vzbuja strahospoštovanje pri mnogih nasprotnikih, ki jim manjka samo delček samozavesti in vere v končni uspeh. Na klop rdeče-belih, s katerimi je leta 1996 kot igralec osvojil špansko prvenstvo in kraljevi pokal, se je usedel leta 2011 in iz moštva anonimnežev, ki se niso videli niti blizu evropskega vrha, ustvaril homogeno četo, ki je za ogrevanje pred letošnjo noro sezono predlani osvojila evropsko ligo. Letos je Atletico hit svetovnega nogometa, na domačem prvenstvu je za sabo pustil Real in Barcelono, zdaj ga čaka še super posladek, prvi naslov evropskega prvaka v zgodovini kluba. »Mi potrjujemo, da s trdim delom lahko tekmuješ. Veliko navijačev Reala in Barcelone mi je čestitalo za vse, kar počnemo. Na to sem izjemno ponosen. Navijači vseh klubov v Španiji se lahko poistovetijo in čutijo vsaj delček tega Atletica,« meni Simeone, ki je o igri povedal še nekaj, česar ni mogoče zanikati: »Moštva, ki se dobro branijo, so enako pomembna kot tista, ki so dobra v napadu. Če ne prejmeš zadetkov, je veliko lažje zmagati, toda na koncu je bistveno, da imaš ravnotežje v igri.«