Jutri se bodo naši nogometaši v Stožicah udarili z Angleži. Čeprav ti kot reprezentanca že dolgo niso več v svetovnem vrhu, so za naše še vedno pojem. Še nikdar jih nismo premagali, pa tudi v angleških klubih, angleška premier liga (Premiership) je med najmočnejšimi v Evropi, Slovenci niso bili kdo ve kaj uspešni.
Še največ je dosegel nekdanji reprezentant Robert Koren, ki je resda igral za zelo povprečna prvoligaša West Bromwich Albion in Hull City. Je pa res, da so nogometaši v Angliji, zlasti prvoligaški, izjemno plačani. V povprečju brez konkurence najbolje v Evropi, in tako je tudi Korošec iz Radelj ob Dravi, za katerega je nekdanji selektor Brane Oblak dejal, da najraje od vsega samega sebe gleda v zrcalu, tam zaslužil toliko, da si lahko več hiš obleče v ogledala.
Med prvimi Slovenci se je že pred desetletjem in pol na Otok podal nekdanji reprezentant Amir Karić. Po evropskem prvenstvu na Nizozemskem in v Belgiji leta 2000 je za kar velike denarje prestopil v Ipswich Town, kjer pa prave priložnosti ni dočakal, prav tako kot ne pozneje v Crystal Palaceu, kamor je odšel na posodo. Po letu in pol otoške avanture se je vrnil pod Kalvarijo k Mariboru, no, pravo kalvarijo, ki se je končala zanj zelo slabo, pa je doživel nekaj let pozneje. Poleg nogometa je silno ljubil tudi kocko, to pa se praviloma nikdar ne konča dobro. In niti zanj se ni.
Kmalu za reprezentančnim soigralcem Karićem je v Anglijo odšel Ljubljančan, dete Bežigrada Milenko Ačimović, sicer igralec Crvene zvezde. Poleti 2002 je talentirani, a ne preveč ambiciozni in zagrizeni (kar je pogubno za angleško ligo oziroma anglosaški svet) Mile zapustil Beograd in prestopil k uglednemu londonskemu prvoligašu Tottenhamu. V prvi sezoni je odigral nekaj tekem, vendar nikoli ni začel v prvi postavi. Večino druge sezone je presedel na klopi za rezerve, potem pa se ga je Tottenham znebil, prodali so ga v francoski Lille, kjer je igral nekoliko več kot na Otoku. A zaslužil je kot vsi v Angliji odlično.
Pri Portsmouthu se je med letoma 2000 in 2002 trudil tudi Mladen Rudonja, še en nekdanji reprezentant. Njegov učinek je bil prav tako zanemarljiv, saj je nastopil le na 14 tekmah. Zanimivo, da je bil v obdobju igranja Rudonje za Portsmouth lastnik kluba ameriški poslovnež srbskega rodu Milan Mandarić, ki bo v ponedeljek tudi uradno postal novi lastnik in predsednik ljubljanske Olimpije.
Skozi kalvarijo pa ni šel samo Karić, ampak tudi Haris Vučkić. Pred leti je tedaj mladi domžalski nogometaš prestopil v nekdaj slavni Newcastle. Igral je po kapljicah ali pa sploh ne, sedel na klopi ali celo na tribuni. Kot posojeni igralec Newcastla je s prestopom v kultni, a pred leti bankrotirani škotski Rangers storil eno boljših potez za oživitev kariere. Vučkić je pri Rangersu, ki je v letošnji sezoni nastopal v drugi škotski ligi, redno igral in navduševal navijače, menda si Škoti želijo, da bi tudi v prihodnje nastopal za njih.
Naslednji veliki nogometni talent, ki mu ni uspelo v Angliji, je Primorec Etien Velikonja, aktualni član angleškega drugoligaša Cardiff Cityja, trenutno na posoji pri belgijskem Lierseju (mimogrede, tam je čevelj dobil nekdanji slovenski selektor Slaviša Stojanović). Velikonja je star 25 let in je nekdanji član vseh slovenskih reprezentančnih selekcij.
Se je pa lani jeseni v Anglijo podal tudi eden naših najboljših trenerjev, Darko Milanič. Avantura pri nekdaj slovitem Leeds Unitedu, zdaj drugoligašu, je bila skoraj tako kratka kot dih, če pretiravam, tri tedne je trajala, in že je Izolan dobil nogo. Pogodbo je podpisal za dve leti, bržkone finančno odlično, zato bo zdaj nekaj časa počival in užival njene sadove. Milaniču so angleški mediji očitali pomanjkanje trenerskih izkušenj v Angliji, hkrati pa hvalili njegovo znanje jezikov – govori angleško, italijansko, nemško, srbsko, hrvaško in slovensko. Žal poliglotstvo v nogometu ni zelo pomembno.
Je pa pri Leedsu tudi Žan Benedičič, visokorasli fant iz Kranja, ki jih še nima dvajset. Do lani jeseni je igral za mlado moštvo Milana, k Leedsu ga je potegnil prav Milanič.
Janez Istenič, Jose Mourinho in Special One 2013
Teorijo o nekoliko manjšem inteligenčnem naboju golmanov v športu nasploh je povsem na glavo postavil Janez Istenič, slovenski vinar par exellence. Diplomiral je na biotehniški fakulteti pred več kot pol stoletja, leta 1963. Prav tam je leta 1987 pri zaslužni profesorici dr. Slavici Šikovec z nalogo v zvezi s proizvodnjo penin tudi magistriral. Ljubljančan iz skromne družine, oče je bil strojevodja, je kot Šiškar začel igrati nogomet pri, seveda, Železničarskem nogometnem klubu Ljubljana že kot pionir, pozneje pa je v njem nadaljeval kot mladinec in nazadnje član. Vmes je bil leto in pol profesionalec pri Olimpiji, pri kateri je zadnjo tekmo odigral 1968., potem pa je nogometno igrišče za vselej zamenjal z mnogo večjo površino – vinogradi na Bizeljskem. Ves čas je bil vratar, številka 1, torej, najbolj ponosen pa je na tekmo, ko je branil vrata kot mladinski reprezentant Jugoslavije proti Angliji z znanimi nogometnimi asi tistega časa, med katerimi sta bila Fahrudin Jusufi in Velibor Vasović na jugoslovanski strani ter Bobby Moore na angleški. Tekma je bila na londonskem stadionu Stamford Bridge, kjer sicer domuje sloviti Chelsea, 2. februarja 1958. Vloga vratarja je Isteniča zaznamovala za vse čase; ne samo njega, tudi njegovo vrhunsko penino No. 1. Številko ena je vseskozi ponosno nosil na dresu, zdaj jo nosi njegova prestižna penina. V čast temu dogodku in ob bližajoči se nogometni tekmi Slovenija : Anglija je pred dnevi na družinskem posestvu v Stari vasi v 15-metrski vodnjak potopil 50 steklenic najboljše, na kvasovkah zoreče penine, ki bo tri leta zorela v temi in pri stalni temperaturi 11 °C. Ker se Janezov spomin vrača v leto 1958, je penino poimenoval Special One 2013, kot tudi imenujejo trenerja Chelseaja, karizmatičnega Joseja Mourinha. Kdaj in kaj bo Jose odgovoril Janezu, ki mu je tudi pisal, boste obveščeni.
