Nogometaš Jaka Ihbeisheh se je pred dnevi vrnil iz vroče Avstralije, kjer je branil barve Palestine na azijskem prvenstvu, ki se bo sklenilo danes s finalom med Južno Korejo in reprezentanco gostiteljev. »Občutki so sveži, prijetni in topli,« uvodoma pove 28-letni vezist, ki so ga Palestinci vzeli za svojega, nanj pa še resno računajo. »Slovo ni bilo težko, upam, da se bomo še videvali,« Jaka ne skriva simpatij do vnovičnih mednarodnih preizkušenj. Palestina je prvič nastopila na azijskem prvenstvu, kjer ni dosegla zmage; priznala je premoč Japonski (0:4), Jordaniji (1:5) in Iraku (0:2). Kljub trem porazom se je reprezentanca domov vrnila pokončnih in ne sklonjenih glav.
»V Sydneyju in Melbournu živi veliko Palestincev, ki so nas pričakali že na letališču in nas pospremili do hotela. Spodbujali so nas na tekmah. Bili so navdušeni nad našimi igrami,« je Jaka hvaležen za podporo. Za nameček so bili na njihovi strani še domačini, Palestinci pa so bili ob domačih kengurujih ekipa z največ podpore na tekmovanju. Igralec novomeške Krke je prepričan, da so Palestinci začeli nogometno pot, ki bo vodila le še navzgor. S soigralci je v pričakovanju žreba kvalifikacijskih skupin za svetovno prvenstvo 2018 ter azijsko prvenstvo. »Palestinci imajo radi nogomet, zaradi razmer v državi premorejo dve ligi. Reprezentanci manjka mednarodnih izkušenj, a tudi te bodo prišle z leti. Izboljšati bo treba delo z mladimi,« je optimist Jaka, ki arabsko še ne zna.
O palestinski nogometni pravljici je novembra lani lahko le sanjal. Prizna, da niti ni vedel, kaj lahko sploh pričakuje. Bolj kot to so ga zaposlovale skrbi okoli potnega lista in odločitve mednarodne nogometne zveze. Pa se je izteklo, kot je bilo načrtovano. »Potni list sem dobil v drugi polovici novembra, potem mi je še Fifa dovolila, da smem igrati za Palestino. Ko sem dva dni pred odhodom dobil letalsko vozovnice, sem se zavedal, da gre zares,« dodaja Jaka, ki je hitro spoznal, da je nogometna reprezentanca za Palestince precej več kot le nogometna ekipa. »Spoznal sem kulturo in navade. Z mojimi soigralci sem preživljal in podoživljal vse. Videl sem, da to ni le nogomet. Glede na stanje v Palestini smo tudi nogometaši poskušali pomagati po svoje,« pravi Jaka o izkušnji s soigralci, ki igrajo nogomet v domači ligi, nekaj pa si jih služi kruh na tujem (Švedska, Jordanija, Savdska Arabija).
Na tujem je tudi Jaka, ki so ga Palestinci našli s pomočjo sindikata nogometašev, ki ga vodi Dejan Stefanovič. Ihbeisheh ni omahoval, četudi z očetom kar 18 let ni imel stikov. V zadnjih letih so se odnosi otoplili, komunikacija je stekla. »Svojih korenin ne zanikam. Če že nisem zaigral za Slovenijo, sem pa za Palestino,« je ponosen na svoje štiri nastope. Prav tako na gol, ki ga je zabil Jordancem. Pravega veselja sprva ni bilo, a je šele pozneje po druženju z navijači spoznal, da je naredil nekaj velikega. In ni še rekel zadnje.
Starši študenti v Zagrebu V zadnjih dveh letih je bil Jaka tudi na obisku pri očetu, ki biva v mestu Nablus. Očetova družina je še kako ponosna, ker je prav Jaka zabil prvi (in edini) gol za Palestince na azijskem prvenstvu. Jakovi starši so se spoznali v Zagrebu, kjer so študirali medicino. Ločili so se, ko je bilo fantu sedem let. |
