Rok je edini 
Slovenec v Uzbekistanu

Azija (p)ostaja obljubljena dežela tudi za nogometaše. Prav tako za 28-letnega Mariborčana Roka Roja, ki od februarja letos brca za klub Nasaf v mestu Karši (5600 kilometrov po cesti in dobrih 4000 po zraku), ki leži v jugovzhodnem delu države, dobrih 500 kilometrov od prestolnice Taškent in 300 od afganistanske meje. To so kraji, ki živijo od plina, Rojevi delodajalci pa služijo dolarje z izdelavo izvrstnih preprog.

Dva stadiona še gradijo

»Dobrih 12 ur porabim, da pridem iz Slovenije do Uzbekistana, a s povezavami ni težav,« pripoveduje Rok, ki pohvali notranji letalski promet v državi, kjer na tekme zaradi razdalj potujejo z domačo letalsko družbo. »Uzbekistan je zanimiva država. Hitro se razvija, zdaj ravno gradijo dva nogometna stadiona. Precej pa je skrajnosti: na eni strani so stara mesta, glavno mesto Taškent pa je povsem po evropskih merilih,« spregovori o tej uzbeški različnosti. V klubu poskrbijo za vse. »Že pred leti so v okviru stadiona zgradili velik hotelski kompleks. Igralci bivamo kar tu, poskrbljeno je za hrano, na voljo imamo fitnes ter še dve pomožni igrišči. Do centralnega stadiona Markazij, za 17.750 gledalcev je bil zgrajen leta 2008, pa so slabi trije kilometri.« Roj je bil prej v Kazahstanu, nastopal je v azijski ligi prvakov, kjer je zbral šest nastopov. Po koncu koledarskega leta je prišel klic iz Uzbekistana. Po pogovoru z ženo se je odločil, da ostane na tem koncu sveta in prispeva nekaj petrodolarjev v družinski proračun.

Rojev klub živi tudi na račun zemeljskega plina. »Plače so dobre in redne,« pohvali svoje šefe Roj, ki se ne pritožuje nad tamkajšnjimi cenami. Frizer ga stane dva evra, popoln obrok v dobri restavraciji pa pet. Uzbeki so ga že navdušili za njihovo tradicionalno jed, pri kateri dajo v lonec korenje, riž in jagnje. Alkohola pa se v državi zaradi verskih prepričanj skorajda ne pije. »Sem edini Slovenec v Uzbekistanu,« pravi in doda, da rojaka ni srečal, v uteho mu je nekaj ljudi iz nekdanjih bratskih republik. Pri sporazumevanju mu prav pride znanje ruščine, ki se je je naučil lani v Afganistanu.

41 točk, 40 stopinj

Z minutažo in tretmajem je zadovoljen. Trener ekipe je Ruzikul Sadulajevič Berdijev, ki ima v lasti klubski rekord po številu nastopov. Kar 314-krat je nosil dres Nasafa. »Zahteva, da igramo preprosto,« Roj razkrije filozofijo, na kateri gradijo igro. V Uzbekistanu so odigrali že 19 tekem (na 12 je zaigral tudi Roj, dosegel je en gol) državnega prvenstva, Nasaf z 41 točkami zaseda tretje mesto. Lokomotiv jih ima 43, vodilni Pakhtakor pa 47. »Uzbekistanci imajo radi nogomet. Ustavljajo nas na ulici. Ne le na tekme, redno prihajajo že na treninge,« hvali domačine, ki se v teh dneh spopadajo tudi z visokimi temperaturami. Živo srebro se ne spusti pod 40. »V Kazahstanu je v ospredju fizična pripravljenost, v Uzbekistanu pa je tudi zaradi vročine vse bolj podrejeno taktiki, da se igralci ne utrudimo prehitro,« pojasni, kaj loči kazahstanski in uzbekistanski klubski nogomet.

Rok ima pogodbo do konca letošnjega leta in še ne ve, ali jo bo podaljšal. A v teh državah bi ostal. V klubih ima pomembno vlogo, poleg tega so tudi redni in dobri plačniki. Čeprav prizna, da pogreša domače, rodni Maribor in prijatelje. »Morda bi lahko več naredil v Mariboru, a to so bili časi, ko se je igrala liga prvakov, mladi igralci smo se težje uveljavili. Tudi sam bi moral narediti kaj več takrat, a nisem. Jezen nisem, ostal sem navijač NK Maribor,« se dotakne dejstva, da je igral za vijoličaste v mlajših selekcijah ter srečo in minute iskal po različnih koncih in krajih doma (Malečnik, Šentjur, Olimpija, Rudar, Zavrč) in na tujem (Avstrija, Nizozemska, Kazahstan, Uzbekistan).