Pušnik: Čestitke vsem, vem pa, kaj sem prispeval

Ljubljana se pripravlja na osrednje proslavljanje naslova državnih prvakov nogometašev Olimpije. Ti so letos imeli na tekmah kar pet različnih mož v vlogi trenerjev, no, trije glavni pa so bili Marijan Pušnik (jesenski del prvenstva v Prvi ligi Telekom Slovenije; od 1. do 22. kroga), Marko Nikolić (od 23. do 29. kroga) in Rodolfo Vanoli (od 32. do 36. kroga). Statistično gledano je prispevek 56-letnega Korošca Pušnika največji pa tudi sicer mu gredo velike zasluge, da je lani v glavnem mestu skupaj s sodelavci pod okriljem predsednika Milana Mandarića poskrbel za pravo nogometno renesanso. In kako je kot bivši strateg zmajev doživel osvojitev naslova prvaka na sobotni tekmi z Rudarjem v Velenju? »Bil sem doma pred televizorjem, hkrati sem spremljal tekmo Maribora. Vesel in ponosen sem, da je Olimpija osvojila naslov prvaka. Nisem občutil nobenega obžalovanja, saj zdaj nisem bil tako vroč kot jeseni, ko sem vodil zeleno-bele. Vesel sem, da je prestolnica dobila zrelega prvoligaša, da ima Maribor končno resnega tekmeca,« je povedal Pušnik in na naše vprašanje, ali vendarle ni čutil grenkobe, ker ga ni več zraven ob zgodovinskem uspehu, čeprav je prispeval veliko, odvrnil: »Ne, ne, niti približno nisem eden izmed tistih, ki bi želeli, da sosedu crkne krava, drugo pa ni pomembno. Po tekmi sem čestital vsem v Olimpiji. Vanoli je bil ob pravem trenutku na pravem mestu. Zdaj je trenutek, da uživa v uspehu.«

Maribor je spomladi močno ogrožal vodstvo Olimpije, a se mu ni izšlo. »Olimpija je dobro izkoristila vse slabosti Maribora. Oboji pa so imeli spodrsljaje in preveč pretresov v klubu. Dve zamenjavi trenerjev v eni sezoni sta preveč, ko gre za boj za prvo mesto. Predvsem v Mariboru je bilo preveč turbulentno, sploh na relacijah igralci–navijači in igralci–vodstvo. Treba se je zavedati, da je težje ostati na vrhu kot priti nanj. Olimpija ima v vseh pogledih še veliko rezerv, je pa dobro za slovenski nogomet, da je postala prvak. Verjamem, da bo Mandarić povlekel prave poteze in v klub povabil ustrezne ljudi. Pošteno se mora lotiti organizacije kluba, se povezati z domačimi poslovneži. Njegovi dosedanji svetovalci se niso najbolj izkazali. Želim si, da v Ljubljani ostane čim dlje, da bodo Ljubljančani uživali v nogometu, da bo na stadionu kar največ ljudi,« meni Pušnik, ki je takole primerjal igro jesenske in spomladanske Olimpije: »Jasno, v drugem delu prvenstva moja naslednika nista imela na voljo vrhunskih napadalcev Andraža Šporarja in Ezekiela Hentyja. Spomladi so igrali bolj previdno, bolj defenzivno naravnano, v napadu so stavili na individualne sposobnosti igralcev. Niso si priigrali toliko priložnosti kot jeseni, težje so prihajali do nasprotnikovih vrat.«

Kluba ni zapustil samo Pušnik, pozneje, aprila, je moral oditi tudi športni direktor Ranko Stojić, s katerim Puška ni bil na isti valovni dolžini, zato ga je Srb tako rekoč spodil iz kluba z Mandarićevim blagoslovom. »Med nama so bila trenja, imela sva različne poglede na določene stvari, toda naučil sem se, da v nogometu ni prostora za zamere. Če ni kakšnih skrajnosti, žaljivk ali česa podobnega, lahko sodelujemo v skupnem projektu. Vsi pač delamo v dobro kluba, čeprav nekateri kdaj tudi malce zase. V jesenskem delu smo v kratkem času skupaj z Mandarićem in Stojićem v glavnem dobro sodelovali. Drugače v dveh mesecih ne bi mogli urediti toliko stvari, priprave, lokacije treningov, sestaviti strokovnega vodstva, ustvariti zmagovitega moštva...« se spominja Pušnik, ki iz Olimpije ni prejel povabila na sobotno proslavljanje naslova prvaka: »Ne, nisem ga prejel. Predsednik Mandarić je tako in tako izjavil, da bodo v Stožice prišli vsi tisti, ki imajo radi Olimpijo. Tisti, ki smo bili zraven pri tej uspešni zgodbi, v srcih čutimo, kaj smo prispevali. Da ne bo pomote, zaradi tega nisem prav nič zagrenjen. Kot sem omenil, ta trenutek slave je za druge.«

Pušnik že pogleduje proti novim delovnim izzivom: »Priznam, zelo sem lačen trenerskega dela. Ne bom se lažno reklamiral in govoril, da imam številne klice od vsepovsod, obstajajo pa dve, tri možnosti v tujini in Sloveniji. Saj veste, kako je običajno s trenerji; čakamo, da koga odstavijo, in potem pričakujemo, da se bodo spomnili na nas, ha, ha. Torej imam določene stike, sem pa star 56 let in mi ni treba skočiti za vsako ponudbo, ki se pojavi. Toda manjka mi vsakdanje delo, ni prijetni biti brezposeln. Vseeno nisem prav nič paničen, verjamem, da bom že v kratkem vedel, s kom in kako naprej.«