Gospod Milan Mandarić, ste že povsem dojeli osvajanje naslova prvaka že v vaši uvodni sezoni na čelu Olimpije?
Moje doživljanje uspeha je že malo razvodenelo, saj sem ga začutil že pred končnico sezone, kosem videl, da smo blizu cilja, čeprav smo do tja še morali prit, bila pa je zelo trnovas pot, bilo je zelo dramatično. Imel pa sem pozitiven občutek, da bomo izpolnili obljubo svojim navijačem, Ljubljani in nogometnemu svetu. Prejeli smo veliko čestitk in pohval. Przianje ljudi nam daje pozitivno energijo, od tu črpamo dodatni entuziazem. Še lepše bo, ko bomo videli zadnjo tekmo, srečno občinstvo in pokal, ki ga tako dolgo čakamo. To bo pika na i.
Imeli ste celo kopico težav. Katera je bila najzahtevnejša?
Uf, veliko jih je bilo, več, kot sem jih pričakoval in želel imeti. Najtežje je bilo, k osmo morali zamenjati ključne ljudi, trenerja, športnega direktorja, ki je pršel sem z mano. Ni bilo lahko. Toda to sem moral storiti. Dopustim sicer veliko stvari, ko pa pride trenutek, da se nekaj končno naredi, moram ukrepati. Moje vodilo je, da dajem popolno podporo tistemu, kar dobro deluje. Kar ne gre, poskusim popraviti, in če mi to ne uspe, moram menjati. To so tri faze, katerim sem zvest v športu, poslu, prijateljstvu. Težko je bilo, ko sem odpustil trenerja Marka Nikolića, saj nisem mogel tolerirati določenih zadev. Nabralo se je precej problemov tudi med Markom in Rankom Stojićem. Dojel sem, da morajo biti igralci osredotočeni na svoje delo, da imajo mir. Morali smo se posvetiti tekmam, zato sem moral najti trenerja, ki ni obremenejen z ničemer v klubu. V tem sem uspel, čeprav so se ljudje spraševali, ali predsednik ve, kaj počne, ko sem angažiral Rodolfa Vanolija. Pri tem sem imel precej sreče. On mi je edini pokazal tisto iskro v očeh in prepričanost, da bomo osvojili naslov prvaka v preostalih petih tekmah. Drugi kandidati so spraševali, kakšno pogodbo bodo imeli, Rodolfa pa to sploh ni zanimalo. Hotel je pomagati na petih tekmah, dejal je, da bo zmagal, potem ko bo malce priredil sistem igre.
Ste dobili kdaj občutek, da ste ostali sami, da so vas vsi pustili na cedilu in da vam projekt z Olimpijo ne bo uspel, podobno, kot se je vam zgodilo v Kopru pred leti?
Počutil sem se samega, bilo mi je težko. Pravzaprav se nisem imel na koga obrniti za pomoč. Toda imam močno osebnost. Zavedal sem se, da sem sam kriv za takšen položaj. Napravil sem slabo selekcijo kadrov in to pač moram popraviti. V Kopru je bilo drugače. Tam sem vse naredil, kot je treba, toda drugim ljudem ni šlo v račun, da sem postal glavni. Tu pa sem vendarle jaz edini nosilec projekta, zato ne bi bilo korektno do igralcev, navijačev, Ljubljane, če bi jim obrnil hrbet. Izpadel bi izguba, tega pa sploh nočem. Dejal sem že, ko bom nekega dne odšel, bo klub stabilen in uspešen. Tudi Koper sem zapustil čist, imeli so denar, dobro moštvo, osvojili smo dva naslova pokalnih prvakov. Toda ko nekdo reče, zakaj se več piše o njemu kot meni, potem ...
V zadnjih mesecih ste v medijih vsaj toliko kot slovenski predsednik in premier. Kako to prenašate?
Pa še Slovenec nisem, kajne? Raje bi bil manj prisoten v medijih. Raje spremljam moje igralce in trenerje. Za predsednika se ve, uspeh ali neuspeh se začne in konča pri njemu. Ne potrebujem tolikšne medijske pozornosti, to sem dal skozi že v Angliji. Tam je to normalno, ko je potrebno in tudi ko to ni potrebno. V ljudeh sem želel vzbuditi upanje, da bo bolje, da delamo pravo zgodbo, da to niso samo prazne želje. Hotel sem vse opogumiti, saj sem pozitivna oseba. Ko storim napako, sem jo pripravljen priznati in hkrati tudi popraviti. Zato ne čutim posebnega pritiska. Samo sam si lahko ustvarim velik pritisk. Toda moja želja in entuziazem nista nič manjša kot takrat, ko sem imel 40 ali 45 let. Uspeh me hrani, hranijo me priznanja ljudi. Slovenci niso pripraljeni kar tako nekoga pohvaliti, mu čestitati, če si to ni res zaslužil. Podobno je v Angliji. Ko pa pride do tega, je to res pravo potrdilo. Ko je v Velenju prišel do mene možakar, star okrog 60 let, in me objel ter se zahvalil, češ da se niti ne zavedam, kaj sem storil za njih, ob tem pa so mu tekle solze ... Kaj več pa še sploh rabim? Tega ti ne more dati noben denar.
Koliko denarja ste doslej vložili v Olimpijo?
Kot se ve, sem gospodu Izetu Rastoderju za prevzem upravljanja kluba plačal štiri milijone evrov, letni proračun za prvo moštvo pa znaša prav tako okrog štiri milijone evrov. Tu niso všteti nakupi igralcev, Blessing Eleke nas bo skupaj z bonusi stal skoraj 1,2 milijona evrov, okrepili pa smo se tudi z mojim herojem Nejcem Vidmarjem, poleti pa z Denisom Klinarjem in Aljažem Kreflom. Vemo, da smo donosno prodali Andraža Šporarja in Ezekiel Hentyja (za skupno okrog 9 milijonov evrov, op. p.). V finančnem pogledu stojimo dobro, tu ni nobenih težav. Vemo pa, da se bomo morali še okrepiti. Poudaril bi, da bo klub po bilancah za prejšnje leto še nelikviden, ker je bilo v zadnjih štirih letih veliko več odhodkov kot prihodkov. Toda s prihodnjim letom bo vse vredu.
Zdaj na novo sestavljate vodstvo kluba in seveda tudi moštvo za evropsko sezono. Kaj že lahko odkrijete?
Za položaj direktorja iščem pravega nogometnega operativca za vsakdanje delo v klubu. Osebo, ki ima tehnična in športna znanja, nogomet je vendarle specifičen posel. V kratkem bo znano, kdo bo to, saj smo v sklepni fazi pogovorov. Zaenkrat vam še ne morem ničesar uradno potrditi.
Pa položaj športnega direktorja?
Tu ne smem več storiti napake. Človek se mora vklopiti v našo Olimpijo, ki bo še večja, kot je danes. To bo ključni položaj kluba. Pogovarjam se s tremi, imel sem dva sestanka z Nenadom Protego, a še nisva ničesar dorekla. Z je že lani govoril Ranko Stojić, ki je bil takrat generalni direktor, jaz pa sem želel angažirati še športnega. Že takrat ga to ni zanimalo, zato se z njim o tem nisem niti pogovarjal. Mileta spoštujem kot človeka in igralca, vem, da je pošten fant. Z Rastoderjem je sodeloval dvakrat, a se žal ni izšlo. Ne bom hitel z izbiro. V ponedeljek odpotujem v ZDA, vrnem pa se 5. junija, in šele takrat se bom odločil, kako in kaj. Zdaj je najbolj pomembno, da vse rešim s trenerjem Vanolijem. O pripravah, okrepitvah in vse drugo. To bi moral delati športni direktor, ampak mi ni težko, ker sem trenutno to primoran početi sam.
Na vrsti je tudi trgovanje, torej odhodi in prihodi igralcev. Zdaj imate tudi tri članske reprezentante, ki so še toliko bolj izpostavljeni v izložbi.
Mislim, da so si naši fantje s svojimi igrami zaslužili vpoklic v reprezentanco. Hvaležen sem selektorju Srečku Katancu, da je to prepoznal. Hvaležen pa sem tudi predsedniku Nogometne zveze Slovenije Aleksandru Čeferinu, ki nam pomaga pri pridobitvi slovenskega državljanstva za Blessinga Elekeja. Mislim, da je to fantastično za slovenski nogomet. Devetnajstletni fant je zelo nadarjen, ima izjemne telesne sposobnosti. Kar pa se tiče okrepitev, gledamo predvsem mlajše igralce. To je prihodnost kluba. Naj pridejo v klub, dobro igrajo in ob odhodu povrnejo vložek vanje. Nič nimam proti proti starejšim igralcem, a bomo v prvi vrsti osredotočeni na mlajše.
Kaj lahko odgovorite kritičnim navijačem, ki se ne bodo strinjali s pričakovanimi prodajami ključnih igralcev iz letošnje sezone?
Veste kaj, tudi jaz jih želim vse zadržati. Toda v Sloveniji je položaj takšen, da mladi igralec, ki zaigra v članskem moštvu z 18 leti, želi že po prvi ali drugi sezoni v tujino. Naši igralci niso slabo plačani, tako kot ne tisti iz Maribora, toda to je neprimerljivo z zneski, ki jih lahko dobijo v tujini. Kako naj jih potem zadržim? Šporarja sem prav tako želel zadržati vsaj do konca prvenstva, zanj bi zdaj dobili še veliko več denarja. Toda ni šlo. Ne moremo imeti v slačilnici nezadovoljnega, nemotiviranega, zagrenjenega igralca. Henty mi je prav tako dejal, da mora oditi, da z glavo ni več pri Olimpiji, da mora razmišljati o svojem življenju. Znajdeš se v težkem položaju, ko moraš sprejeti dobro odločitev za klub in igralca. Toda ne pozabite, mi smo prodali dva najboljša igralca, dobro zaslužili in ostali na vrhu. Vse skupaj bi seveda izpadla napaka, če ne bi osvojili prvega mesta. Toda navijači naj upoštevajo, da nam je uspelo na takšen način.
Kakšne so zdaj odnosi z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem, ki vas spremlja na tekmah in zabavah. Verjamem, da pričakujete še močnejšo podporo mesta, tudi v zvezi z vašim domovanjem v Stožicah in lokacijo Olimpijinega vadbenega središča.
No, trenutno je vsa moja energija usmerjena na prihajajočo evropsko sezono. Zagotovo pa potrebujemo svoj dom, da imamo stalno lokacijo za trening, ne pa da se selimo kot cigani. Prepričan sem, da župan Janković pomaga, kolikor lahko. On je velik zaljubljenec v uspehe Olimpije. Ko sva se prvič pogovarjala, mi je dal jasno vedeti, da ga zanima izključno prvo mesto. Po uresničenem cilju sem ga vprašal, kje bo naš dom v naslednji sezoni. Obljubil mi je podporo, zato računam nanj. Ko sam kaj obljubim, to tudi izpolnim.
Kaj je za vas najtežje in kaj najlepše v Sloveniji?
Hudo mi je, ker nisem bil z družino štiri ali pet mesecev. Stalno sem imel neke težave, neljube dogodke v klubu, žena pa je v ZDA z vnuki. Ljubljana je lepo mesto, a nimam prav veliko prostega časa. Občasno za pol dneva skočim do Kopra in Portoroža, ki ju obožujem. Ne potrebujem veliko, da se počutim dobro. Zame je pomembno le, da tečejo začrtane zadeve, kar mi daje obilico energije. Tako hitro pozabim na vse težave, nočem se predati negativni energiji. Tega si ne dovolim. Še vedno se mi ni obrestovala investicija v Kopru, a še vedno čakam in upam na najbolje. Zaradi tega nimam negativnega odnosa do Slovenije, rad imam to deželo. Res pa je, da tu v tako kratkem času še nisem ustvaril prijateljstev, čeprav sem z mnogimi ljudmi, ki jih srečujem, v zelo dobrih odnosih. Premalo časa sem tukaj, da bi lahko na veliko hvalil, kaj šele, da bi kritiziral. Pred mano so novi izzivi, še naprej bom na preizkušnji pri ljudeh, sploh drugo leto delovanja tukaj. Zdaj vlada evforija, toda morali bomo ostati na vrhu. Malce smo razjezili Mariborčane, zdaj so motivirani, da delajo še več in bolje. Toda tudi mi se bomo borili, upam le, da vse ostane na igrišču, da bo pošten boj. Oboji potrebujemo močno konkurenco, to je dobro za slovenski nogomet. Temu moramo skupaj še dvigniti rating, naši igralci in igra so v tem trenutku celo nekoliko podcenjeni. Naša naloga je, da smo še bolj profesionalni, da vse skupaj dvignemo na višjo raven. Igralcev ne bomo prodajali iz obupa, ker smo brez denarja.
Bo Olimpija v novi sezoni še močnejša, prepričljiva tudi v Evropi?
Težko je obljubiti uspehe. Lahko pa obljubim, da bom kot predsednik kluba skupaj s sodelavci storil vse, kar je v naši moči, da se zadržimo na prvem mestu v Sloveniji. Prav tako bomo storili vse, da naredimo odmeven rezultat v Evropi. Toda moramo upoštevati, da smo še mlad kolektiv, na začetku poti. Po prvem letu se bomo okrepili, pri žrebu parov v kvalifikacijah za ligo prvakov pa bomo potrebovali tudi nekaj sreče. Ne bi želel denimo igrati proti zagrebškemu Dinamu. Možni nasprotnik je tudi škotski Celtic, z njim pa se tudi dogovarjamo za prijateljsko tekmo v Stožicah. Če nam ga nameni žreb, to pade v vodo. Vsi prvaki igrajo zelo dober nogomet, zato moramo imeti močno ekipo. Samo poglejte Astano, ki je lani izločila Maribor. Upam, da bomo našli kakovostne okrepitve in da ne bo nihče odšel, čeprav imata dva igralca željo po odhodu. Njima je tudi obljubljeno, da bomo prisluhnili in pretehtali ponudbe. Ko pride pravi klub s pravo ponudbo in hkrati s pravo pogodbo za igralca, kar bom osebno nadziral, bo lahko odšel. Takšen je naš dogovor. To moramo rešiti do sredine junija, ko bomo začeli s pripravami.
Kaj je zdaj z afero o domnevnem Olimpijinem nagrajevanju igralcev Celja za zmago proti Mariboru, ki jo je dokaj lahkomiselno sprožil njihov predsednik Stevan Đorđević?
To se še preiskuje. Vem pa, da se bo vse skupaj končalo tako, da je šlo za govorice. Nič se ni zgodilo. Mene je kar močno prizadelo, ko se je začelo govoriti, da Olimpija daje denar drugim igralcem. Takoj sem šel v akcijo, spraševal sem vse možne vpletene ljudi. Zaključka te zadeve še ni, a je vse skupaj neškodljivo, nihče iz Olimpije ni nudil nobenega denarja. Če pa se je kdo pošalil, da bo dal iz svojega žepa denar za njihovo zmago, je to povsem druga stvar, kot da bi hotel ponuditi denar, da bi izgubili tekmo. Menim, da tu ni nobene nevarnosti. Me pa zanima, zakaj je to prišlo v medije ravno po našem porazu z Mariborom, ko smo bili dodobra potolčeni. Razmišljal sem, kako naj igralce dvignem iz šoka, ta isti dan pa berem članek o nagrajevanju, tik pred našo tekmo v Celju. To me je zelo prizadelo, saj je nekdo načrtoval, da nas demoralizira. Toda z dolgimi pogovori smo to rešili znotraj kluba. Na koncu koncev pa je dejstvo, da je šlo le za govorice.
