Tipični lahkoživi brazilski način življenja je na prepihu tudi zaradi vse globljih socialnih pretresov in revščine. A nogomet je zakon, tudi v resničnem pomenu besede. Brazilski klubi imajo (ne)pisano pravilo, da pred tekmami svoje igralce odpeljejo v tako imenovano karanteno. Razlog je znan, čar noči vabi, seksualna in alkoholna skušnjava v poznih uricah namreč večno ledbita nad glavami. A žogobrcarji so se zdaj uprli, nogometaši Botafoga, Portuguese in Vasca da Game niso želeli v izolacijo; izgovorili so se, da zamujajo njihove plače. Zdaj se o tej, za igralce nepriljubljeni dolgoletni navadi že resno dvomi, miselnost se spreminja že kar v revolucijo. Lucio Surubin, športni direktor Nautica, ta se je moral posloviti od elitne konukrence, pravi: »V nogometu je pomemben le izid; če nogometaši Vasca in Botafoga dokažejo, da brez karantene igrajo bolje, jim bodo sledili tudi drugi klubi. A to je kompleksna stvar. Če bi imel odgovorne in vestne profesionalce, ne bi imel nobenih pomislekov o odpravi karantene. A jih imam.«
V Braziliji žogobrcarje izolirajo v hotelih ali klubskih središčih za vadbo, noč ali dve pred tekmami, da jih v pripravi na dvoboj ne bi motili seveda očitni zunanji dejavniki. Vemo, kakšne so brazilske noči. Botafogovi možje so v začetku leta iz protesta zapustili prisilno osamitev, saj so jim plače zamujale za nekaj tednov. Ko so jim jih izplačali, pa se je eksperiment s prostim gibanjem igralcev nadaljeval, saj se je izkazal za uspešnega. Klub iz Ria de Janeira je namreč imel eno najboljših sezon v zadnjih letih. Bili so prvaki prvenstva zvezne države Rio, v ligaški konkurenci pa so bili četrti. S tem so se uvrstili, prvič po letu 1996, tudi v južnoameriško ligo prvakov oziroma pokal osvoboditeljev. Osrednji branilec Bolivar je vedel, da bodo navijači nogometaše na svobodi še posebno imeli na očeh, da v uricah pred tekmo morda veseljačijo v nočnih klubih. »Ne vohunimo drug za drugim, a se zavedamo, da nam je bilo izkazano zaupanje. To moramo spoštovati in se tudi ustrezno odzvati,« je razkril nekdanji član francoskega prvoligaša Monaco.
Med pobegom naredil otroka
A osamitev že dolgo lomi kopja. Nekdanja, zdaj že umrla legenda Socrates, nekdanji zvezni igralec Corinthiansa, je v 80. letih to imenoval za nesmisel. Takratni študent medicine se je tako znašel, da se je za svojo prakso v bolnišnici dogovoril ravno dan pred tekmo. Organiziral je tudi protikarantenski upor, trajal je kar nekaj let, to obdobje pa se je imenovalo Corinthiansova demokracija. Ko pa je leta 1984 zapustil klub, se je izolacija povrnila. Zgodb o pobegih iz zaukazane osamitve nikoli ne zmanjka. Sloviti Garrincha se je 1959. na turneji po Švedski splazil iz Botafogovega hotela, devet mesecev pozneje pa mu je lokalno dekle rodilo sina. Renato Gaucho je bil pred svetovnim prvenstvom leta 1986 izključen iz brazilske reprezentance, saj so ga ujeli, da se je tik pred tekmovanjem zabaval brez zavor. Romario in Ronaldo sta denimo za eno noč zapustila tabor kariok, ko so nastopali na južnoameriškem prvenstvu. Preplezala sta zid, Romario pa je uredil, da ju je že čakal taksi za dostavo v nočni klub.
A nekateri zagovarjajo nogometni zapor. »Karantena služi, da je moštvo skupaj, da se sprosti in osredotoči na tekmo, da se pogovori o njej in da pogleda videozapise o tekmečevi igri,« navrže Moises Moura, srednji branilec Portuguese. A tudi dodaja: »Skoraj vedno imamo dve tekmi na teden. Več časa preživiš s soigralci kot pa s svojo družino. Igralci tudi potrebujejo čas, da pozabijo na nogomet in se znebijo pritiska.« A vse je v glavah in psihi žogobrcarjev; nekateri niso dovolj odgovorni, a navijači, če je moštvo uspešno, pozabijo na disciplinske prekrške. V obratnem primeru pa je grešnik navijaško osramočen in se mora celo bati, da ga morebiti tudi telesno ne napadejo.