Prestopni rok na slovenskih nogometnih zelenicah je v polnem teku, igralci menjajo klube, ki iščejo okrepitve tudi čez mejo. V Domžale je prišel 26-letni Hrvat Drago Gabrić, znan po izvrstnih podajah in bogatem znanju. Po težki prometni nesreči pred dvema letoma znova išče pot med elito – ne nazadnje je že bil član hrvaške reprezentance, za katero je zbral pet nastopov in zabil en gol.
Zletel s ceste
Prometna nesreča se je zgodila 23. maja 2011, le nekaj dni pred zborom hrvaške izbrane vrste. Drago bi moral igrati proti Gruziji. Kot je poročala hrvaška policija, je takrat 24-letni Gabrić v blagem levem ovinku na avtocesti Zagreb–Split izgubil nadzor nad vozilom, v katerem je bil tudi njegov prijatelj Ante Đuzel. Avto je poletel čez ograjo ter pristal zunaj vozišča – totalka. Gabrić si je med drugim poškodoval lobanjo, bil je v komi. Ker je preživel in da bi ga še naprej spremljala sreča, si je na svojem dresu in avtomobilski registrski tablici omislil dve sedmici. »Tudi avto sem kupil tak, kot sem ga imel.«
Gabrić se je po nesreči razšel s turškim klubom Trabzonspor, jeseni 2011 je spet postal član Hajduka, ki pa ga je lani zapustil. Podpisal je triletno pogodbo z Reko, a se v zadnjem delu prvenstva pri Matjažu Keku ni naigral, čeprav je bil pripeljan kot ena vidnejših okrepitev. »Vsak trener ima svojo vizijo,« Gabrić Keku ne zameri, da ga je dal na hladno. »Hotel sem igrati, na klopi sem nervozen, to sem povedal tudi Keku.«
Pogreša le morje
»Želim se vrniti v čim boljši nogometni luči, Slovenija je zame velika priložnost ter izziv. Hvaležen sem Domžalam, da so mi dali možnost,« pravi temperamentni Dalmatinec, ki so ga vabili še na nekaj koncev. »Hotel sem v klub, kjer bom igral. Poklical me je trener Stevan Mojsilović, ki mi je ponudil osrednjo vlogo v moštvu.« To je bil zadosten razlog, da se je Splitčan odločil. Domžale pozna. Ko je bil še v Hajduku, so se nekajkrat udarili med sabo, tu sta, denimo, igrala njegova rojaka Ivan Zelković in Mate Seljak.
»Vem, da je liga dobra in da prednjačita Maribor in Olimpija. Mi smo tu, da jim mešamo štrene.« V teh dneh ima čas le za trening in počitek. Dvakrat na dan se trdo dela, svoje pa k naporom doda še vreme. Vročino in poletje obožuje, tako je tudi v njegovi Dalmaciji, pogreša le morje. Nekajkrat na teden se sliši z očetom Tončijem, ki je navduševal kot vratar Hajduka: »Spomnim se tekem lige prvakov, ko je bil Poljud poln. Takrat so igrali moji vzorniki Aljoša Asanović, Igor Štimac, Miki Rapaić ... V takem okolju sem moral postati nogometaš. Imel pa sem srečo, da me oče ni nikoli v nič silil. Za to sem mu hvaležen.«
V Hajduk bi se Drago spet kdaj vrnil, se pa zaveda, da je nogometni posel surov, poti pa nepredvidljive.
