Ne le Maribor, o ligi prvakov na glas sanjajo tudi v bolgarskem mestu Razgrad, kjer upajo, da jim bo pravljico pomagal doseči tudi Slovenec Roman Bezjak, ki je slabo leto član državnega prvaka Ludogorca.
Bezjak in ekipa so v tretjem krogu kvalifikacij izločili beograjskega Partizana, v ključni vlogi pa je bil prav naš rojak, ki je nekaj minut pred koncem izsilil enajstmetrovko za vnovično zmago – tokrat z 0 : 1. »Prekršek je bil. Če ne bi tako padel, potem bi kar sam zabil gol,« 24-letni Mežičan ovrže trditve Srbov, češ da je teatralno padel in pretental sodnika. »Pogledal sem posnetek, dvoma ni,« še pribije in doda, da pravega slavja Bolgarov v Beogradu sploh ni bilo: »Utrujenost je naredila svoje.«
Ludogorec se je v tretji sezoni, odkar igra v prvi bolgarski ligi, znašel pred vrati raja lige prvakov, zadnja ovira v četrtem krogu kvalifikacij bo švicarski Basel. »Tudi premije bodo, nekaj smo že govorili o tem, a bolj kot to nas zanimajo evropske tekme,« pove Roman, ki v tej sezoni v nasprotju s prejšnjo – igra. V minuli je zbral le 14 nastopov, prav toliko jih je izpustil. Svojo kakovost je dokazal zlasti na zadnjih štirih tekmah, saj je dosegel kar pet golov.
Namesto Platinija
»Potreboval sem priložnost in minutažo, to je vsa skrivnost,« pravi Bezjak, ki je imel letos tudi to srečo, da se je poškodoval prvi napadalec moštva, 29-letni Brazilec Michel Platini Ferreira Mesquita. Povrhu je vodstvo kluba zamenjalo še trenerja. Po petih porazih med pripravami, porazu v superpokalu in klavrnem začetku prvenstva so odpustili Ivajla Peteva, namesto njega je prišel Stojčo Stojev. Je z novim trenerjem prišla tudi dodatna naklonjenost Slovencu, vprašamo. »No ja, igral sem tudi pri bivšem trenerju, ki je uvidel, kaj lahko naredim, če mi zaupa.«
V prejšnji sezoni mu res ni bilo lahko. Več je sedel na rezervni klopi, kot pa igral, na štirih tekmah je bil celo na tribuni. »Takrat sta bili možnosti le dve: ali se vdam v usodo ali pa na treningih še bolj odločno nastopim in dokažem, da si zaslužim mesto v ekipi. Uspelo mi je,« razloži Roman, ki je s trdim delom opozoril nase. »Pri novem trenerju je tudi motivacija višja, saj se želimo vsi dokazati, zato je imela menjava še dodatno blagodejen vpliv na nas,« nadaljuje Roman, ki od mladih nog navija za Real, njegov vzornik pa je Ronaldo.
Zgodovinski podvig Ludogorec je šele drugi klub na svetu, ki je v svoji krstni sezoni v prvi ligi segel po kar treh lovorikah: v sezoni 2011/12 so postali državni in pokalni prvaki, povrhu so osvojili še superpokal. To je dotlej uspelo le še estonskemu FC Levadia Tallinn, ki je 1999. osvojil štiri domače naslove lovorike. |
Razgrad šteje okoli 40.000 duš, spominja na Celje. »Po velikosti prav gotovo, sicer pa ne,« odvrne Roman, ki pravi, da v mestu razen sprehodov na voljo nimaš drugih aktivnosti. »Trgovskih centrov nimajo, niti česa drugega, zato je tu idealno za nogometaše, skoncentrirani smo na svoje delo.« Razmere za trening so odlične, pred letom in pol je klub uredil moderen vadbeni center, enakovreden najboljšim na svetu. »Vse je urejeno, kot mora biti, ničesar nam ne manjka.« Niti denarja. O zneskih Roman sicer ne govori, a poudari, da je dobro zaslužil, denar prihaja ob dogovorjenem času.
Vse za dres z grbom
Bolgari so ga spremljali od leta 2011. »Prišli so na eno od tekem, da me vidijo na delu. Pa sem takrat precej slabo odigral. A so me spremljali še naprej, lani so mi poslali konkretno ponudbo,« opiše, kako je postal član bolgarske zasedbe. Najbrž je ljudi iz Ludogorca navdušilo tudi njegovih 16 golov v prvi slovenski ligi v sezoni 2011/12. »Prestopni rok je šel h koncu, bili pa so edini, ki so prišli s konkretno ponudbo, zato nisem okleval.« Tega ni obžaloval, saj imajo ljudje radi nogomet. »To je tudi edini klub, ki je na tako visoki ravni. Po tekmah nas pričakajo navijači, radi se fotografirajo z nami, tudi kakšen avtogram je treba podeliti«.
Liga je kakovostna, šteje 14 moštev, prednjačijo pa nogometaši, ki so ne le tehnično podkovani, ampak tudi fizično dobro pripravljeni. Roman se je letos naučil bolgarsko, zato nima težav s komunikacijo. Da mu ne bi bilo dolgčas, kmalu pride na obisk njegovo dekle Jana, ki končuje študij in pripravlja diplomo. Doma v Mežici pa za Romana pesti stiska družina: 19-letni brat Vili je odbojkar, najmlajši Rene, devet let ima, pa se še odloča med športi.
»Velikega domotožja ni, a se rad vračam v domače kraje. Dobil sem štiri dni dodatnega dopusta, ko smo imeli priprave v Avstriji.« Roman je otrok Korotana, kjer je začel igrati pri osmih, potem se je preselil v Dravograd, nato v Celje. Pri napredku in razvoju sta mu največ pomagala Jani Pečnik in Igor Stenko, ki jima je še danes hvaležen za vse.
Bezjak je bil član mlajših reprezentančnih selekcij, še vedno pa si želi, da bi s svojimi igrami prepričal selektorja Srečka Katanca. »To si želi vsak slovenski igralec, tudi jaz bom naredil vse, da opozorim nase in oblečem dres članske vrste.«
No, kaže, da ga je selektor videl in slišal, saj ga je v petek poklical za nastop na sredini prijateljski tekmi s Finsko v Turkuju!
