Kot bi se 
z verige strgal

Po dveh zmagah naše nogometne reprezentance v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo leta 2016 slovenski navijači že pogledujejo proti Franciji. Zasluge za šest točk ima tudi 24-letni vezist Dejan Lazarevič, ki je vstopil v igro tako proti Švici kot Litvi. S svojo hitrostjo, odločnostjo in kakovostjo zmore prebiti še tako čvrsto obrambo.

»Ko prideš v igro, daš vse od sebe. To je jasno, šparanja ni!« Brez ovinkov pojasni, da je moral na tekmah zaigrati, kot bi se z verige strgal. »Srečko Katanec je bil jasen in direkten – želel je, da poskusim z igro ena na ena. Ker da ve, da sem v tem dober.« V Mariboru proti Švici so mu dodatne moči dali tudi navijači: »Spet so bili odlični, kar ponesli so me. Mirno lahko rečem, da so bili naš dvanajsti igralec. Od prve do zadnje sekunde so navijali za nas.«

Brez strahu nad Anglijo

Po zadnjem sodnikovem žvižgu v Litvi se diha precej lažje. »Lepo in prijetno je, velik kamen se nam je odvalil od srca. A ne bomo se ustavili,« napove 24-letnik iz Domžal. Slovenija prihodnji mesec gostuje pri Angležih z Waynom Rooneyjem na čelu. »Naj zdaj pade še Anglija,« odločno pribije Dejan, ki se zaveda, da je reprezentanca v Estoniji naredila vse kot v učbeniku, manjkali so le goli. »Ne glejmo nazaj, 21 točk je še v igri,« usmeri pogled naprej. Tekmecev se ne boji, to poskuša dokazovati iz tekme v tekmo. Najbolj mu leži leva stran vezne linije, ta položaj mu je namenil Katanec, tako je tudi v klubu.

Selektor ga pošilja v ogenj s klopi. Dejan ne skriva, da bi rad tudi začenjal, a vendar: »Točno vemo, kdo odloča. Moja naloga je, da treniram in se dokazujem, moje minute bodo prišle.« Je realen in samozavesten hkrati, na hrbtu nosi številko 14. Ni je izbral sam, sedmica in desetica sta bili že zasedeni. Ko ga pobaramo, da je številko 14 nosil tudi Sebastijan Cimerotič, se namuzne. »Vsi vemo, kdo je Cime.«

Brata nogometaša

Za njim je pestra nogometna pot. Nogomet je začel igrati kot malček, šel je po stopinjah svojih starejših bratov Bojana (letnik 1981) in Gorana (1983). Sprva je bil član Domžal, leta 2007 je za 150.000 evrov odškodnine odšel v Genovo h Genoi, ta ga je nato posojala Torinu, Padovi in Modeni, zadnje leto pa je član Chieva iz predmestja Verone, pogodbo ima do konca sezone 2016/2017. V prejšnji je v serie A zbral le 14 nastopov, letos mu kaže bolje, na šestih tekmah je v igro vstopil štirikrat.

V dresu Slovenije je zbral 11 nastopov, a reprezentančne tekme še ni začel. Debitiral je na prijateljskem obračunu proti ZDA novembra 2011, ko je bil selektor Slaviša Stojanovič. Preostalih deset nastopov je nanizal pod Katančevo taktirko.

Z dobrim svetovalcem

V Domžalah so ga nogometa učili trenerji Bečejac, Ledenko, Vončina in Kebe ter Jakobčič. Pri selitvi na tuje je odigral ključno vlogo njegov zastopnik Marcel Kačinari. »Brez dobrega zastopnika preprosto ne gre. Z Marcelom sva dobra prijatelja,« pravi Dejan. »Ves čas so mi ob strani stali tudi starši. Ni bilo lahko, komaj 16 let sem imel, ko je bilo treba na tuje. Sam, brez družine, brez prijateljev. Ni tako preprosto. A to je tudi idealna priložnost, da se povsem zapišeš in posvetiš nogometu,« opiše občutke, ko je šel v Italijo. Danes tam ni sam, za Chievo igrajo tudi Boštjan Cesar, Valter Birsa in Grega Sorčan, 18-letni vratar mladinske vrste Chieva, s katerim se tudi največ druži. »Kličem ga kar Gregorio, večkrat jo mahneva tudi v kino.« A na prvem mestu je seveda nogomet. »Želim si, da bi igral v Chievu in da ostanemo v prvi ligi,« ob koncu sklene Dejan. Znanja in volje ima toliko, da ni vrag, da se mu želja ne bi uresničila.