KOLUMNA

Konflikt ali molk?

Objavljeno 16. oktober 2015 19.46 | Posodobljeno 16. oktober 2015 19.48 | Piše: Rok Tamše

Katanec pride na fronto, se prepira, zagovarja svoje teze in ščiti varovance.

Rok Tamše. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Nedeljsko kosilo v slovenskih domovih bo zelo burno. Malo pred poldnevom se bodo zavrtele kroglice na žrebu parov v dodatnih kvalifikacijah za uvrstitev na evropsko prvenstvo nogometašev, Srečko Katanec in njegovi fantje ter navijači pa imajo verjetno naslednji seznam želja: 1. Madžarska, 2. Ukrajina, 3. Švedska, 4. BiH. Ugoden žreb bo šele start za pot, na kateri bo potrebne tudi nekaj športne sreče, če se nam maksimalna forma in popolna nabrušenost slovenskih asov zdita že samoumevni. In tu bo še potrebno neizmerno veliko pozitivne energije in vere v uspeh, ki prinaša novo športno evforijo, kajpada nekajkrat večjo, kot je trenutno odbojkarska, in milijone evrov za slovensko nogometno družino. O pozitivni oziroma negativni energiji v in okrog izbrane vrste pa se razpravlja vselej, ko rezultati niso odlični. Odurno neprizanesljivi so anonimni in na pol pismeni čvekači na forumih, kritični so tisti, ki hočejo vedno in povsod izključno top zgodbo ne glede na realne okoliščine, zajedljivi so tisti, ki se obračajo po vetru (če je uspeh: solze sreče, če ga ni: pljuvanje do onemoglosti). Mediji? Osvetlimo pluse in minuse, upoštevamo mnenja akterjev, analiziramo, komentiramo, tehtamo in podamo tudi svoj pogled na dogajanje.

Pustimo ob strani realno tretje mesto v skupini E po rednem delu kvalifikacij. Realnost zna biti tudi dolgočasna, nemotivirajoča, zato je priročno gojiti ustrezni konfliktni odnos, ki spodbuja in žene naprej. Katanec lahko s svojim slogom komuniciranja in lastno nogometno filozofijo v trenutku sproži neodobravanja, začudenja, gnev, konflikt. Za vse to je dobro plačan in za vse to je tudi odgovoren. Na koncu mora vsem predložiti rezultat svojega dela, ki je povsem transparentno. Katanca bi sicer lahko na Nogometni zvezi Slovenije tudi malce komunikacijsko zlikali, a potem bi izgubili iskrivega in trmastega Srečka, ki ostaja zvest sebi, a – ne pozabite! – tudi javnosti. Nikoli ji ne odreče svojega nogometnega razmišljanja. To sploh ni slabo, če upoštevamo, da standardna reprezentanta Samir Handanović in Andraž Struna sploh ne dajeta izjav medijem, da so se temu v San Marinu izognili tudi Josip Iličić, Robert Berić in Valter Birsa. Če naj v tej molčečnosti prepoznamo njihovo višje poslanstvo, torej odločenost po uvrstitvi na euro 2016, naj jim bo. Toda Srečko ... On pride na fronto, se prepira, zagovarja svoje teze in tudi ščiti glasne in molčeče varovance. Za to je plačan, mar ne? 

Deli s prijatelji