Kapetan slovenske reprezentance Boštjan Cesar je včeraj dopoldne svojega jeklenega konjiča parkiral, vstopil v klubski avtobus, opravil trening, privezal dušo na skupnem kosilu, ob 16. uri pa je zasedba Chieva že poletela v Rim, kjer jo danes čaka obračun z Laziem. Podobna zgodba se ponavlja iz tedna v teden. »Lepo mi je, za nameček pa so mi letos ponudili še novo triletno pogodbo,« ne skriva zadovoljstva nad zaupanjem, ki so mu ga izkazali v mestu Romea in Julije.
Pohvalno o Mamiću
Začel je v Zagrebu, kamor ga je zvabil Dinamo. »Hoteli so me tudi Belgijci, pa sem se odločil za Zagreb, odločitev je bila dobra,« pove Cesar, ki ga je kontroverzni šef Dinama Zdravko Mamić potem prodal Francozom. »Zdravko je veliko naredil za Dinamo, rezultati povedo vse,« hvali nekdanjega šefa. V Italiji je Boštjanu prijetno, Verona pa, tako Ljubljančan, idealna za življenje. »Brez pritiska ne gre. Mali in veliki klubi se borijo za točke, vsak obračun je borba za preživetje.«
Slovenski legionar je navdušen, ker je pravo smer našla tudi slovenska reprezentančna barka. Ne skriva, da so bile ambicije pred začetkom kvalifikacij velike, potem pa je šlo malodane vse k vragu. Razmere zdaj rešuje selektor Srečko Katanec, igralci so nad njim navdušeni, nas pa zanima, kaj je dal igralcem piti in jesti, da so začeli zbirati točke. »Srečko je človek z izjemno karizmo, svoje ambicije in cilje je prenesel na nas,« prizna 32-letni Boštjan, ki se zaveda, da je do končnega cilja – preboja v Brazilijo – še dolga pot.
»Ne mislimo tako daleč naprej, ampak gremo od tekme do tekme, pri tem pa nas vera v uspeh ni nikoli zapustila,« poudari in doda, da ozračje v moštvu niti pri Slaviši Stojanoviću ni bilo slabo. Je pa res, da je ozračje z dobrimi rezultati takoj prijetnejše.
Olimpija? Mogoče.
Cesar upa, da se bo njegov matični klub Olimpija dokončno postavil na noge, in prizna, da je Maribor v tem hipu številka ena v Sloveniji. Verjame, da bo nekoč na tem mestu Olimpija. Z Boštjanom Cesarjem v ekipi? »To bomo pa še videli.«
Brez rojakov ne gre
Na srečo ima vsakič ob sebi enega od rojakov: v angleškem WBA je igral z Robertom Korenom, v Chievu prej z Bojanom Jokičem, po novem pa z Dejanom Lazarevičem. »Lepo in prijetno je, želim pa si pomagati Dejanu, da se bo lažje navadil na novo okolje,« pravi Boštjan, ki se je v tem času naučil francoščine, angleščine in italijanščine.
