Spomnimo se, kako se je slovenska javnost norčevala iz tako imenovanega conskega presinga Zdenka Verdenika, kako so navijači jezno kritizirali strahopetno taktiko Bojana Prašnikarja v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2004 proti Hrvaški in kako je Brane Oblak opravil čistko z zlato generacijo ter pod državno zastavo vabil vse mogoče igralce, pa nikakor ni našel dobitne kombinacije. Med vsemi nekdanjimi selektorji sta le Srečko Katanec in Matjaž Kek prišla do cilja (beri velikega turnirja), pa sta se kljub temu tudi onadva od reprezentančnega tabora poslovila s precej grenkobe. Očitno je posel selektorja nogometne reprezentance tudi pri nas najkompleksnejši in najzahtevnejši.
Veliko trpkega je v vlogi selektorja po letu dni službovanja že izkusil tudi Slaviša Stojanović, nove kritike posluša po prijateljski tekmi v sredo z Makedonijo v Skopju, kjer je Slovenija izgubila z 2 : 3. »Spremenili smo postavitev in prevetrili igralski kader ter šli s tem v določeno tveganje. V prvem polčasu se nam to ni obrestovalo, kljub temu pa je bila ta tekma koristna za zbiranje informacij. V drugem polčasu se je vse relativno ujemalo, menjave so se obrestovale. Zelo težko je že ta hip delati konkretnejše analize. Ni prijetno znova izgubiti. Treba bo analizirati opravljeno delo vseh nas, vključno z mano, in se osrediniti na tiste, ki delajo napake. Kot sem že dejal: vrniti se bo treba k osnovam – disciplini in odgovornosti,« je povedal Stojanović in dodal: »Na prvo žogo imamo po tekmi vse potrebne informacije za naprej. Ta tekma je služila kot dober test za to, kaj in kako postaviti izhodišča za naprej.«
Potrebna je analiza
Selektor Slovenije številka 6, ki je na devetih tekmah v igro poslal 32 igralcev, bo moral po vseh zbranih podatkih in opravljeni analizi že na februarski prijateljski tekmi prepričati delodajalce, torej vodstvo Nogometne zveze Slovenije, da je našel formulo za uspešne igre članske reprezentance. Če temu ne bo tako, se bo nadaljevala rezultatska kalvarija v spomladanskem delu kvalifikacij, ko njegove fante najprej čakata dva obračuna z Islandijo, prvi 22. marca v Stožicah. »Nekaj je bilo dobrega, nekaj slabega. Manjka nekaj stvari. Če preveč menjaš, potem je to tako. Ni pa bilo nobenega strahu, mogoče manjka malo žara. Bo pa treba vse analizirati,« so besede kapetana Samirja Handanovića.
Zdi se, da se je Stojanović znašel na točki, kjer ga enako obravnavajo tako njegovi zagovorniki kot tudi nasprotniki. Namreč, če zdaj nima jasne vizije glede podobe in delovanja reprezentance v prihodnje, je po njihovem ne bo imel nikoli. Druga stvar pa je, kolikšen del slačilnice selektorju še sledi na tej poti. Če drži, da je Jasmin Kurtić v Skopju samovoljno vzel žogo in izvajal kazenski strel (in ga zapravil), ima Stojanović najmanj veliko težavo z avtoriteto. Če so izigrana ključna pravila igre v tako pomembnem moštvu, bo vsak nov zbor reprezentance pomenil formalno delovanje nogometnih individualcev s poudarjeno zasebnimi interesi, češ, ne more mi škoditi, če kakšno tekmo odigram še za državno reprezentanco. In hkrati bodo tribune vse bolj samevale, v blagajni NZS pa se bo nabirala pajčevina.
