Guttmannov urok še živi, Sevilli vrh evropske lige

Nočemo zganjati cinizma, toda portugalski nogometni ponos Benfica napreduje s koraki velikanov in svetlobno hitrostjo. Lani so v finalu evropske lige izgubili proti angleškemu Chelseaju v sodnikovem podaljšku, letos so finalni dvoboj proti španski Sevilli izgubili šele po enajstmetrovkah, potem ko je bil izid po 120 minutah igre 0:0. In to kljub neštetim nevarnim akcijam in priložnostim na obeh straneh stadiona Juventusa v Torinu. Ko je bilo najbolj napeto, sta se izkazala oba vratarja, Slovenec Jan Oblak in Portugalec Beto. Toda drugemu je pozneje pripadla vsa slava v loteriji kazenskih strelov, saj je obranil dve enajstmetrovki orlov, Sevilla pa je z izidom 4:2 še tretjič osvojila lovoriko v tem tekmovanju (prej pokal Uefa). »Na koncu je Benfica močneje pritisnila, saj smo bili mi zelo utrujeni. Plačali smo davek na vse odigrane tekme v tej sezoni. Toda naučili smo se spopasti s težkimi trenutki in tako smo prišli na vrh,« je dejal strateg Seville Unai Emery, ki je Andaluzijce vodil na kar 19 tekmah evropske lige v tej sezoni. Zmagoviti pohod so začeli že avgusta: »Takrat bi še pravzaprav morali biti na plaži. Najprej smo morali naše navijače prisiliti, da so se sploh zanimali za to tekmovanje. To moštvo lahko zares veliko pretrpi. Trpeli smo proti Betisu, Portu in Valencii ter tudi v finalu, a se nismo predali. Moštvo je pokazalo veliko solidarnost v težkih obdobjih. Za vse to smo nagrajeni,« je ponosno razlagal 42-letni Emery, ki je igralsko kariero preživel v španski drugi ligi.

Ni moralnih zmagovalcev

Benfica je na severu Italije izgubila že osmi zaporedni evropski finale, vse od evropskega naslova leta 1962, po katerem je takratni trener Bela Guttmann ob nenadni prekinitvi sodelovanja dejal: »Benfica naslednjih sto let ne bo zmagala v evropskem finalu.« Minilo je že 52 let... Izčrpani in čustveno izpraznjeni trener Jorge Jesus je v četrtek ponoči pred sedmo silo nemočno ugotovil: »Bili smo boljši, toda vedno ne zmaga boljše moštvo. To pač moramo sprejeti. V 120 minutah igre smo imeli več priložnosti za zadetek, a jih nismo izkoristili. Čestitam svojim igralcem, za prav nič jih ne morem kritizirati. Moramo ohraniti pokončne glave, nima smisla, da objokujemo poraz. V nogometu ne smeš gledati nazaj, moralnih zmagovalcev ni. V nedeljo nas čaka novi finale.«

Res je, rdeči iz Lizbone bodo že ta vikend odigrali še četrti finale v tej sezoni. Potem ko so že osvojili naslov portugalskega prvaka in dvignili lovoriko domačega ligaškega pokala, jih zdaj čaka še obračun za tretjo lovoriko v finalu pokalnega tekmovanja z moštvom Rio Ave. Benfica je veliki favorit, verjamemo, da se bo v vratih spet izkazal slovenski reprezentančni vratar Oblak, ki je kljub 21 letom pred 33.000 gledalci na tribunah in svetovnim TV-avditorijem navdušil s sproščenostjo in zanesljivostjo. Škofjeločan pri kazenskih strelih ni imel veliko možnosti proti izvrstno izvedenim strelom Sevillinih asov. Vseeno je letošnja sezona zanj naravnost sanjska, ob normalnem razvoju pa ga logično vidimo v vratih enega izmed velikanov iz najmočnejših lig na svetu.

Kupi poceni, prodaj drago

Benfica je velik klub, a ne tako plačilno sposobna kot najboljši iz Španije, Anglije, Nemčije, Italije in Francije. Filozofija orlov je kupovati poceni, oplemenititi in drago prodati. Obetavne upe najdejo v Južni Ameriki in vzhodni Evropi. Poglejmo argentinski trojček. Šestindvajsetletni Argentinec Nicolas Gaitan je prišel v Lizbono pred štirimi leti za 8,4 milijona evrov, zdaj ga cenijo na 18 milijonov. Njegov rojak, 23-letni Eduardo Salvio je prišel pred dvema letoma za 10 milijonov, zdaj je na prodaj za najmanj 17 milijonov. Sedemindvajsetletni Ezequiel Garay je član orlov tretjo sezono, prišel je za 5,5 milijona, že letos ga lahko prodajo za 20 milijonov. Oblak? Olimpija je pred štirimi leti zanj dobila dober milijon, ob morebitni selitvi bi letos Benfici zagotovo kapnilo več kot pet milijonov evrov odškodnine. Vse našteto je le eden izmed primerov, ki Benfico delajo veliko.