Golgeter, ki mu v Mariboru nikoli niso zamerili igranja za Olimpijo

Kliton Bozgo je nogometno pot v Sloveniji začel leta 1993, in to povsem po naključju, ko ga je v Maribor iz hrvaške Dubrave pripeljal takratni trener vijoličnih Branko Horjak. »Tako je, Horjak je bil zame pripravljen plačati iz svojega žepa za prestop,« 44-letni Albanec s slovenskim potnim listom takoj omeni enega od najpomembnejših nogometnih očetov. Priljubljeni Toni še danes živi v Mariboru, občasno se ukvarja z nogometnim komentiranjem, sicer pa je trener v avstrijskem nižjeligašu Kaindorfu, v mestu ob Dravi ima lokal s hitro prehrano, še vedno pa brca žogo tudi za veterane Radvanja. Zanimiv je podatek, da je Bozgo preživel skoraj enako časa v Mariboru (štiri sezone v treh obdobjih) kot v Olimpiji (tri leta in pol v enem obdobju). Na slovenski sceni je v jeseni kariere odigral še pet tekem za ptujsko Dravo in eno sezono za murskosoboško Muro 05, ki velja za eno od nacionalnih nogometnih središč, a so vse pokvarili slabi vodje. »Gre za tri povsem različne, a zelo zanimive nogometne sredine,« je igranje v Mariboru, Ljubljani in Prekmurju opisal Bozgo, ki ne more pozabiti, kako nenavaden občutek je bil, ko je leta 1995 iz Maribora prestopil v Olimpijo. »Ko sem prestopil, ne po svoji želji, sem prišel v res izjemno nogometno sredino. Sam Brane Oblak je prišel pome in potem smo šli naravnost v pisarno predsednika kluba Ivana Zidarja v podjetju SCT. Huh, tam je bilo noro. Kot da si prišel nekam... huh, čudno, vsepovsod kamere, drago pohištvo...«

Takrat so bili zmaji trikratni državni prvaki in še vedno najbolje organiziran nogometni klub v Sloveniji. »Prišel sem v ekipo, ki je imela za seboj veliko težkih tekem, tudi v jugoslovanski ligi. To so bili sami vrhunski igralci. Tudi danes, da se razume, so v ligi vrhunski igralci, a, roko na srce, ne igrajo proti tako težkim nasprotnikom. Tu sta le dve resni tekmi, konkurence skorajda ni. V tistem času je bil vsak teden derbi,« meni Bozgo. Proti Mariboru je v zeleno-belem dresu dosegel zadetek. Ga je proslavil? »Z golom sem hotel le dokazati tistim, ki so me odpisali, da so naredili narobe. Navijači so mi v startu žvižgali, na koncu pa zaploskali. Takrat je Maribor tudi generalno zamenjal svoje moštvo.« Bozgo je za Bežigradom s soigralci slavil tudi zadnji naslov stare Olimpije (prenehala je delovati leta 2005, o. p.), potem pa se je leta 1998 vrnil v Ljudski vrt. »Izjemen občutek je bil, ko me je poklical predsednik Jože Jagodnik. Takrat smo počasi začeli šampionski pohod, ki smo ga okronali z ligo prvakov. Jagodnik je hotel absolutno prevlado. Naslov prvaka, pokalno lovoriko.« Pa seveda nastope v Evropi? »Hja, sam sem mu rekel, da je naslednja stopnica liga prvakov, kar je bilo v tistem času nekaj nerealnega. Ko smo izločili Lyon, me je dvignil do neba!« A takoj poudari, da se je prava odisejada kluba šele začela, ko so predstavniki Evropske nogometne zveze (Uefa) od Mariborčanov zahtevali, da v treh tednih uredijo skorajda nemogoče: nove slačilnice, VIP-prostor, tribuno za pomembne goste: »Danes je to samoumevno, takrat pa je Ljudski vrt čez noč postal gradbišče,« se spominja Toni.

Bogata avstrijska avantura

Zagotovo je slovensko-albanski nogometni virtuoz največ denarja zaslužil v Avstriji pri Admiri Wacker, kamor je odšel leta 2000, tam pa je v štirih sezonah okusil drugačno nogometno realnost, saj se je s soigralci boril za obstanek v ligi. »Tista sprememba je bila zelo težavna. V Ljudskem vrtu se skorajda nismo spomnili, kdaj smo izgubili kakšno pomembno tekmo, pri Admiri pa so se porazi kar vrstili. Igral sem s samimi dobrimi posamezniki, med drugimi s Srbom Vladimirjem Jugovićem, pa s Poljakom Iwanom Tomaszom, ki je proti Mariboru skupaj z Ruudom van Nistelrooyem v dresu nizozemskega PSV z 2:1 izgubil v Ljudskem vrtu. Dejal mi je, da se spomni tekme pred lepo staro tribuno s tistim lokom.« So bili soigralci pri Admiri boljši od tistih v Sloveniji? »Ne bi rekel boljši. Vedeti morate, da so Geri Čipi, Marko Simeunović in drugi igrali v dobrih ligah in hkrati še na evropskih in svetovnih prvenstvih. V nogometu je potrebna tudi sreča pri izbiri klubov.« Bozgo je v Avstriji igral tudi proti slovitemu Črnogorcu Dejanu Savičeviću, ki je bil kratek čas član dunajskega Rapida. Poudarja, da je šlo za izjemnega mojstra, ki je bil zelo nepredvidljiv. »Vrhunski igralec! Ko že misliš, da ne bo nič, naredi preobrat in preigra dva, tri ter zabije ali poda za gol. Zanj je bil nogomet zabava, špas. Avstrijci so hodili na njegove tekme, ker je pokazal nekaj več. Tudi v prostem času sva se veliko družila,« je razkril nekdanji albanski reprezentant (13 nastopov). Bi lahko potegnil vzporednico med njim in katerim slovenskim igralcem? »Zlatko Zahovič je bil prav tako zelo nepredvidljiv. Izjemna levica, nos za gol in mojster prostih strelov. Gol nam je v kvalifikacijah zabil tako v Albaniji kot v Sloveniji. Svojim sem rekel, da se moramo paziti le njega.« Kateri slovenski nogometaš pa je po njegovem najboljši danes? »Jan Oblak! Sam vrh svetovne golmanske scene predstavlja.« Pa med igralci v Sloveniji? »Težko je oceniti... Od mladih je tu Miha Zajc iz Olimpije.«

Zvezdniški pečat

Kliton Bozgo je v klubskem in reprezentančnem dresu igral proti slovitim imenom svetovnega nogometa. »Z Albanijo smo po evropskem prvenstvu leta 1992 igrali proti Danski. Brata Michael in Brian Laudrup, Peter Schmeichel, sami asi... Spomnim se tudi močnih Bolgarov, ko so bili četrti na SP 1994, v ekipi so bili Hristo Stoičkov, Ljuboslav Penev, Krasimir Balakov. Z Mariborom smo igrali proti Borussii Dortmund, ki je bila evropski prvak. Zabil sem jim gol, tisti občutek, ko utihne Westfalenstadion, je bil izjemen. Ne pozabimo na kijevski Dinamo s Sergejem Rebrovom, pa rimski Lazio, ki je imel zelo močno ekipo.« Dres Lazia je nosil tudi srbski zvezdnik Siniša Mihajlović. Je bilo kaj zbadanja? »Ne, sploh ne. Po tekmi smo se celo družili, saj smo skupaj čakali na doping kontrolo. Igralci Lazia so bili zelo družabni in nič kaj zvezdniški.«

Njegov priljubljeni klub v tujini je nekdaj bil drugi italijanski velikan, Milan, ko so zanj igrali Nizozemci Marco Van Basten, Ruud Gullit in Frank Rijkaard. Danes so rdeče-črni daleč od nekdanjih uspehov, Bozgo pa je medtem simpatije namenil drugim velikanom: »Ko je bil trener dortmundske Borussie Jürgen Klopp, sem navijal za ta klub. Danes mi je najbolj všeč igra Barcelone.« Takoj se je porodilo vprašanje: Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo? »Težka primerjava. Oba sta neverjetna, in to že daljše časovno obdobje. Nikoli ne manjkata na tekmah in nikoli ne razočarata.« In nista utrujena kot denimo Kevin Kampl, ko gre za državno reprezentanco? »Hja, primera Kampl ne poznam. A ne pozabimo, da ga je tudi slovenska reprezentanca pripeljala tja, kjer je zdaj. Iz regionalne lige najprej v Salzburg in tako naprej. Igrati za državo pomeni ne igrati za denar, ampak za svetinjo! Komunikacija v slovenskem nogometu je katastrofalna. Mik nogometa je, da igralec, kot je Ronaldo, ki sam ne ve, koliko denarja ima, poškodovan in na eni nogi stoji ob črti ter bodri soigralce. Messi, ki v sezoni odigra 70 tekem, mora pogosto z letalom iz Španije v Argentino in nazaj, od njega se ves čas pričakuje, da je najboljši na tekmi. Pa ste videli, kaj se je zgodilo z Neymarjem v četrtek, ko je imel okrvavljeno glavo po dvoboju z nasprotnikom? Ti zvezdniki se ne štedijo.«

Vroče-hladno v Ljudskem vrtu

Od trenerjev je izpostavil že omenjenega Horjaka pa tudi Marina Bloudka. Sistem in praksa sta se nazorno križala med Zdenkom Verdenikom in Branetom Oblakom v Olimpiji, v Mariboru ga je vodil Bojan Prašnikar, tudi nekdanji soigralec Matjaž Kek. »Tudi Rashid Rahimov je bil moj soigralec in pozneje trener v Admiri. Nikoli nisem imel težav, če me je treniral prijatelj.« So si vse povedali v obraz ali so si pošiljali SMS-sporočila? »Absolutno smo si povedali, kar je bilo narobe. Držim se tega pravila, da ne perem umazanega perila v javnosti ali se grem polemike prek medijev.« Kako pa gleda na letošnjo afero z Agijem Ibraimijem v Ljudskem vrtu? »Škoda, da se je zgodba z njim tako neslavno končala. Poznam ga dobro, tudi njegovo družino. Lahko bi se končalo lepše, klubu je veliko dal in še klub bi lahko imel nekaj od njega. Tudi sloviti Jose Mourinho je imel težave z Raulom, Guttijem, pa Zinedine Zidane z Ronaldom. Škoda.« V mlajših selekcijah Maribora igra tudi njegov sin Kliton Stavri. »Najpomembnejšo osebo svojega življenja sem zaupal Nogometnemu klubu Maribor, in to pove veliko. Menim, da je vsem nam klub veliko dal, da mu moramo vračati. Res je, bil je čas, ko so nam veliko dolgovali. Klub bi lahko tožili in ga poslali na smetišče nogometne zgodovine, a smo odpisali dolgove, strnili vrste in igrali. Veliko vlogo je v najtežjih časih kluba, okrog leta 2005, odigral šefe Vojislav Simenunović. Najboljša poteza kluba je bila, da so ga takrat angažirali,« zatrjuje Bozgo. Pa je bilo težko igrati tako rekoč zastonj? »Takrat smo denimo igrali tudi proti bogati Parmi z Albertom Gilardinom in Fabiem Cannavarom. V gosteh smo izgubili s 3:2, doma je bilo 0:0. Če bi dosegel zadetek, ko sem imel priložnost, bi napredovali mi... O plačilu pa sploh nismo razmišljali.«