Džengis 
s Fužin do švicarskih višin

»Za zdaj je vse v najlepšem redu, srečen sem, ker lahko sploh igram nogomet,« pravi 26-letni Džengis Čavuševič, član St. Gallna v elitni švicarski ligi. Za njim je prava kalvarija, dve težki poškodbi kolena, ki sta mu vzeli leto in pol nogometa ter ga oddaljili od slovenske reprezentance.

Letos je izvrstno začel sezono, po šestih krogih si s tremi zadetki deli drugo mesto na lestvici strelcev. »Treniram tako, kot sem lani. Preprosto so se stvari ujele in sedle na svoje mesto, predvsem pa je bistveno, da sem zdrav,« nadaljuje. V moštvu je velika konkurenca, zaveda se, da se mora vsakič znova dokazati. »Treba je dosegati zadetke, kot moderni napadalec pa moram igrati tudi obrambo in se podrejati ekipi.« In trenerju, kajpak, St. Gallen vodi 45-letni Luksemburžan Jeff Saibene.

Dva koraka naprej

»Bili so težki časi. Nič ni težje za športnika, kot da mora ležati v bolnišnici … Nerad se spominjam teh dni,« prizna 26-letnik, ki je kariero začel v Šmartnem pri Ljubljani, nadaljeval pri Slovanu, potem pa do leta 2010 igral v Domžalah, vmes je bil posojen tudi v Belo krajino in Ihan. »V Domžalah smo imeli premočno ekipo, da bi prišel do izraza. Potreboval sem minute, nisem dvignil nosu, zavedal sem se, da me bodo dobre igre vrnile v prvo ekipo Domžal,« poda nasvet za mlade ase, ki se včasih otepajo posoje in nižjeligaških izkušenj. Iz Slovenije ga je pot vodila v Švico. Sprva v Will v drugo ligo, kjer je na 64 tekmah dosegel 32 golov, od poletja 2012 pa je član St. Gallna.

V Willu je navdušil, čeprav so mu mnogi odhod v drugo švicarsko ligo kratko malo odsvetovali.

»Saj sem tudi sam malce dvomil, občutki so bili mešani. A sem bil odločen, da se preizkusim na tujem. Hitro je bilo jasno, da nisem naredil koraka nazaj, ampak dva naprej.« Prvo sezono je končal s 13 goli, ekipa je zasedla šesto mesto in se uvrstila v osmino finala pokala. Poleti 2012 so se zanj ogreli v St. Gallnu. Do prve hude poškodbe je zabil štiri gole in dvakrat podal, za nameček je še debitiral za reprezentanco kot 150. igralec v zgodovini Slovenije. Konec oktobra se je huje poškodoval.

Štirikrat dražja kava

»Švicarska liga je močna in precej izenačena. Lani smo se izvrstno držali, bili štiri točke za prvim po polovici, potem pa končali na sedmem mestu,« nadaljuje Džengis, ki je vesel, da lahko v Švici misli samo na nogomet. Denar prihaja redno, v klubu pa je po švicarsko poskrbljeno za vse. V veliko oporo in pomoč mu je dekle Katja, ki mu je stala ob strani tudi ob bolniški postelji.

»Stresa ne poznamo, prijetno je igrati tu,« se nasmeje, potem pa spomni, da so tudi cene švicarske – kava je na primer v St. Gallnu štirikrat dražja kot v Sloveniji.

»Če malce pomislim, sta si St. Gallen in Ljubljana precej podobna,« pristavi Džengis, ki prihaja z ljubljanskih Fužin in ne skriva, da pogreša slovensko prestolnico. »Tak je pač kruh nogometašev, zato za pretirana čustva ni prostora.« Rad se vrača med domače bloke, kjer živijo njegovi domači. Še vedno je v stikih z nekdanjimi soigralci iz Domžal, vesel je, da gre njegovemu nekdanjemu klubu tako dobro na slovenski sceni.

»Vsakomur je v čast in ponos igranje za državno reprezentanco. Kdaj in če bom spet poleg, pa ni moja skrb. Moja naloga so dobre igre in zadetki, odloča pa selektor Srečko Katanec. Zaradi teh treh golov ne želim delati cirkusa in se na tak način promovirati,« ostaja realen Džengis. V štirih letih se je dobro naučil nemško. »Malce je smešna, a me pohvalijo, tudi izjave dajem v nemščini,« pove Džengis, ki obožuje švicarske ure. »Rad pa imam tudi čokolado,« hitro doda.