Pričakujemo 23. slovenski nogometni ples za točke v državnem prvenstvu in najbolj cenjeno lovoriko. 10 prvoligašev je s svojimi krmarji, trenerji, začrtalo optimalno pot do svojih ciljev. Kar pet od desetih moštev vodijo tuji strokovnjaki: Ante Čačić (Maribor), Stevan Mojsilović (Domžale), Rodolfo Vanoli (Luka Koper), Luigi Apolloni (Gorica) in Viktor Trenevski (Zavrč). Preostali slovenski šefi strok so Andrej Razdrh (Olimpija), Miloš Rus (Celje), Jernej Javornik (Rudar), Dušan Kosič (Triglav) in Borivoje Lučić (Krka; prihaja iz BiH, a ima slovensko državljanstvo). Še nikoli v samostojni Sloveniji slovenski trenerji niso bili slabše zastopani na elitnem tekmovanju, torej samo 40-odstotno.
»V času, ko je tudi nogomet v največji finančni krizi, je težko razložiti to veliko anomalijo v slovenskem nogometu. Slovenska stroka je popolnoma zapostavljena, tako hudo še ni bilo. Dolgoročno bo to pereč problem. Trenerji se ne moremo sami nastaviti v klube, ampak so za to odgovorni vodilni klubski ljudje. Sprašujem se, ali je res pametno, da so se tako odločali pri izbiri trenerjev? Je ocena njihove kakovosti realna, resnična? Res pa je tudi, da smo se slovenski trenerji zaprli v svoj okvir in da bomo morali storiti kakšen korak naprej,« meni najtrofejnejši slovenski trener in nekdanji selektor Slovenije Bojan Prašnikar, ki je deloval tudi v nemški bundesligi (Energie Cottbus) in na Cipru (AEL Limasol). Nazadnje je lani pol leta vodil ljubljansko Olimpijo, trenutno pa je brez kluba. Že pred kakšnega pol leta so menda slovenski strategi prek predsednika Zveze nogometnih trenerjev Slovenije (ZNTS) Rudija Bračiča poslali predlog s strategijo delovanja v prihodnje na Nogometno zvezo Slovenije (NZS), a odgovora do danes še niso dobili.
Naslov slovenskega prvaka osvojil le Hrvat Ivo Šušak z Mariborom
Kakor je slišati iz večine klubov s tujimi šefi, hočejo imeti na čelu članskih moštev ljudi, ki so neobremenjeni z omejitvami v lokalnem okolju in zaradi tega drznejši pri ambicijah. Seveda ni nujno, da to pelje do uspehov, kajti na koncu odločajo nogometna strokovnost ter prilagodljivost in kemija z moštvom in okoljem. Naslov slovenskega prvaka je od tujcev doslej osvojil le en tujec, Ivo Šušak na klopi Maribora v sezoni 2000/2001, pa še takrat je v roke dobil definirano in uigrano ekipo. In to kljub temu, da je na klopeh slovenskih prvoligašev sedela cela plejada tujih, predvsem hrvaških trenerjev: Miroslav Ćiro Blažević, Milan Đuričić, Marin Kovačić, Mihajlo Petrović, Stanko Poklepović, Milivoj Bračun, Ivan Matković, Dragan Skočić, Nenad Gračan, Nikola Ilievski ...
Po drugi strani pa še nikoli doslej ni tolikšno število slovenskih trenerjev vodilo klubov v tujini. Zdenko Verdenik je načelu vodilnega japonskega prvoligaša Omiye Ardije, Marijan Pušnik v drugi japonski ligi vodi Avispa Fukuoko (sredi prvenstva 8. med 22 klubi), Slaviša Stojanović je novi trener beograjske Crvene zvezde, Matjaž Kek vodi Rijeko, Darko Milanič je pred kratkim odšel v graški Sturm. Ko je nekdanji selektor Kek pozimi še čakal na ponudbo novega delodajalca, je spodaj podpisanemu dejal: »Samo ven iz Slovenije.« Zanimivo, da podobno razmišlja Prašnikar, ki pravi, da največja kriza v slovenskem nogometu še pride in takrat bodo po njegovem spet najbolj iskani domači trenerji.
