POGOVOR TEDNA

Damir Skomina: Če se poškodujem, ne zaslužim nič

Objavljeno 17. julij 2016 11.30 | Posodobljeno 17. julij 2016 11.30 | Piše: Ksenija Koren, Simon Uršič

Nogometni sodnik Damir Skomina o nedavnem evropskem nogometnem prvenstvu, zvezdnikih, odnosu do tekem, zaslužkih nogometnih sodnikov in njihovih napakah.

Poudarja, da se je pomembno imeti rad.

Na nogometnem igrišču je Damir Skomina avtoriteta in njegove odločitve spoštujejo največji nogometni zvezdniki, tudi Ronaldo. Kako odločen je, je pred leti, ko ga je izločil zaradi neprimernega vedenja, občutil tudi Joachim Löw, selektor svetovnih prvakov. S Koprčanom, pri katerem kljub izjemnemu uspehu ni zaznati trohice nadutosti, smo se srečali med njegovim družinskim oddihom v Logarski dolini, sicer obožuje morje. Njegov oddih bo kratek, saj ga čakajo testiranja, od katerih je odvisno nadaljevanje njegove kariere.

Ko ste na igrišču, ste avtoriteta. Kdo je (bil) največja avtoriteta v vašem življenju?

Oče.

Je strog?

Bil je. Ne staromodna vzgoja, ampak vzgoja iz prejšnjih časov.

Je oče zdaj ponosen na vas?

Verjamem, da je.

Tudi sami ste bili včasih nogometaš.

Branilec, po domače štoper. Zelo hitro sem moral nehati. Zaradi težav s srcem so mi prepovedali igrati.

Menda vam je kariero nogometnega sodnika predlagal oče, pa sprva niste bili navdušeni...

Nihče me ni navdušil. Očetov sodelavec, ki je bil sodnik, je vprašal, ali bi želel poskusiti. Kot šestnajstletnemu fantu mi to ni bil izziv, niti to niso bile moje sanje. Sploh pa ne v tistih časih. Danes imamo med sodniki precej mladih fantov, takrat pa jih ni bilo, in to se mi je zdelo res brez veze. Nisem pomislil, da bi bil sodnik.

Ampak danes je super?

Je.

Ko ste odpiskali konec tekme med Anglijo in Islandijo, ste se prekrižali in s tem, vsaj doma, dvignili marsikatero obrv. Ste kristjan ali je to zgolj nogometni obred?

Sem kristjan in v tem ne vidim nič posebnega. Po moji presoji je to en velik pomp, vse skupaj pa ni nič. Osebno prepričanje in nič drugega.

Igralcem merijo kilometre, ki jih pretečejo na tekmi. Jih merijo tudi vam?

Tudi. Opremljeni smo z urami polar z GPS, tako da se vse posname in izmeri.

Veste, koliko pretečete na tekmi?

Odvisno od tekme. Na euru je bilo povprečje okoli 10 kilometrov, so pa bile tudi tekme, na katerih sem pretekel 11, 12 kilometrov. Ne morem povedati, kdo, a eden od sodnikov jih je na tekmi s podaljški pretekel 14.

Telesna pripravljenost je torej za sodnike zelo pomembna?

Vsekakor. Uefinim sodnikom treninge pripravlja belgijski trener Werner Helsne. Pošilja jih tedensko, skupaj s šesttedenskimi ciklusi, da so raznovrstnejši. Sestavljeni so iz teka za vzdržljivost, sprintov, hitrostne vzdržljivosti. Sam si vzamem tudi veliko časa za telovadbo z lastno težo. Še veliko težje bi mi bilo brez pomoči dr. Bogdana Ambrožiča, fizioterapevtov Tjaše Kocjančič, Khalida Nasifa in Darka Čačiča, ki sem jim res hvaležen.

Se ukvarjate še s katerim drugim športom?

Ne, ker bi bilo preveč tvegano. Zelo rad igram nogomet, a zadnja leta razen z otroki praktično ne igram. Zaradi previdnosti pred poškodbami.

Kdo je za vas najboljši slovenski športnik?

Goran Dragić. Tako na prvo, brez razmišljanja.

Zakaj?

Tisto, kar on počne na tej ravni, je vrhunsko. Takoj mi na pamet padeta še Peter Prevc in Anže Kopitar. Vsi so vrhunski, predani, za tem je zagotovo ogromno odrekanja.

V začetku letošnjega prvenstva je bilo precej izpadov navijačev, v zraku je bila grožnja z džihadističnim terorizmom. Je bilo to na tekmah čutiti?

Mi smo bili na obrobju Pariza, baza je bila deset minut od Stade de France. Reči moram, da nismo čutili ničesar. Niti razmišljal nisem o tem. Ko si v množici na letališču, pomisliš na takšne stvari, nisem pa bil s tem obremenjen.

Oglaševalci obožujejo nogometaše. Ali sodniki lahko nastopate v reklamah?

Mislim, da lahko. A doslej tovrstnih izkušenj nisem imel.

Po poklicu ste nepremičninski agent. Priljubljenost v nogometu koristi ali škodi takemu poslu?

Tako je bilo v preteklosti. S tem se že dolgo ne ukvarjam. Poznam pa primere pri preostalih kolegih in zagotovo ne more škoditi. Tudi naši fantje, ki so sodniki samo v prvi nogometni ligi, s sojenjem pridobijo neko verodostojnost in ljudje menijo, da jim lahko zaupajo. Torej zna pri delu pomagati, saj sojenje pri nas za veliko večino ni primarna služba.

Tuje medije ste letos najbrž najbolj polnili zaradi Luke Modrića, igralca madridskega Reala, ki se vam je za žalitev po povratni tekmi letošnjega polfinala lige prvakov proti Manchester Cityju javno opravičil. Ste mu oprostili?

To Modrićevo dejanje je bilo vzeto iz konteksta. Posneli so ga na klopi, kjer je izrekel, kar je. Jaz tega sploh nisem vzel osebno. Če bi mi to izrekel v obraz in bi jaz to videl, bi ukrepal. Tako pa tega nisem niti zaznal. Vsak se mora zazreti vase in pomisliti, kaj je spontano. Tudi mi, ko tekmo gledamo s kavča, se verjetno spozabimo in v tistem žaru povemo marsikaj. Zato se mi zdi vse skupaj en velik pomp za nič.

Letos ste sodili ligo prvakov, euro in slovenski derbi med Ljubljano in Mariborom, kaj je težje soditi?

Rekel bi, da enako. Vsaka tekma zahteva od mene enak pristop. Če bi ločeval, ta tekma je slovenska liga, je manj pomembna, tu bom neresen, ne bi prišel daleč. Letošnji derbi je bil poseben, ker je odločal o lestvici. Na koncu pa so to zgolj tri pike v igri, vsak klub pa ima na leto 36 tekem. Prvenstvo se je odločilo na drugih tekmah, ne na tem derbiju. Kar pomeni, da je vsaka tekma enako pomembna. Razlika med domačimi in mednarodnimi tekmami je le v samem dogodku, objektu, vzdušju, številu gledalcev. Čeprav je derbi kot tak, s polnim stadionom, zelo primerljiv.

Zdaj ste dejansko sodili že vsem najbolj prepoznavnim nogometašem našega časa. Oni so zvezde, sodniki, z izjemo Pierluigija Colline, manj. Je nepošteno, da nogometaši požanjejo vso slavo?

To je edino pravilno. Mi smo v resnici servis nogometu. Ljudje kupujejo karte, ker želijo videti svoje vzornike, otroci se enačijo s temi fanti, in tako je prav.

Je Čeferin dober kandidat za šefa Uefe?

Ne sodim o teh zadevah. Zagotovo je za Slovence in Nogometno zvezo Slovenije (NZS) nekaj zelo pozitivnega, da imamo človeka, ki lahko pride na tako visok položaj. Zdi se mi fascinantno, da Slovenec kandidira za tako res visoko mesto v nogometu.

Vlado Šajn, član sodniškega komiteja Uefe, je pred dnevi razkril, da zaslužite 5600 evrov na tekmo. Je to dovolj?

To vi povejte. V primeru, ki ga omenjate, gre za ligo prvakov, to pa je najmočnejša liga na svetu v najbolj priljubljenem športu na svetu. A treba je razumeti, da gre za celoten znesek z dnevnicami in bonusom.

Je res, da tudi med sodniki elitnega razreda obstajajo velike razlike, vsaj kar se tiče domačih lig? Po podatkih NZS so tekme v naši ligi plačane 376 evrov neto, medtem ko se denimo v španski ligi vrtijo skoraj 20-krat večji zneski. Se torej v Sloveniji od sojenja da živeti?

Nikoli ne smemo biti tako ozkogledni. Pri nas je tako, da smo plačani samo za tekme, katere sodimo. V trenutku, ko se poškodujem, ne zaslužim nič, kljub vsem treningom. Veliko ljudi si celo predstavlja, da je sojenje v naši državi zelo pridobitno, a velika večina naših prvoligaških sodnikov ne sodi več kot sedem, osem tekem na sezono. Potem pa pomnožite s prej omenjenim zneskom … Fantov, ki sodijo v prvi ligi, je 15, laiki pa avtomatično izračunajo 30 krat 367, kar je potem 11, 12 tisoč. Trideset tekem je, 10 tekem v povprečju sodi sodnik prve lige. Torej ne govorimo o nekem visokem znesku. Tega denarja ne gre podcenjevati, ni pa primerljiv s tujino. Tudi tam niso vsi sodniki profesionalni, a njihovi prejemki so. Če primerjamo stroške, treninge itn., treniramo enako kot oni. Naše delo je enakovredno, kar se vidi na igrišču, pri financah pač nismo.

Kako je s penzijo?

Sami si plačujemo prispevke. Ko bom imel 65 let in več, odvisno od tega, koliko bom nabral delovne dobe, toliko bom dobil. Na to ne gre računati, Bog ve, kaj bo čez vsa ta leta.

Statistika navaja, da ste bili po številu mednarodnih tekem na euru najbolj izkušen sodnik. Kar petkrat ste na klubski ravni sodili polfinale evropske lige, dvakrat pa ligo prvakov, olimpijske igre, to pa je za vas že drugo evropsko prvenstvo, kjer ste med glavnimi sodniki. Občudovanja vreden seznam, a morda ostaja grenak priokus, da se je sojenje finala ponovno izmaknilo?

To je statistika, mogoče sem bil res prvi po številu mednarodnih tekem, ker sem že od leta 2003 mednarodni sodnik. Verjetno sem nabral več tekem kot nekdo, ki je prišel pozneje. Niti najmanj ne ostaja grenak priokus. Slovenska sodniška ekipa je ena od treh, ki so sodile štiri tekme. Dosežek, ki smo si ga lahko le želeli. To je super. Finale ni moj imperativ, si ga pa želim soditi.

Kaj je potem vaš glavni cilj? Je to morda svetovno prvenstvo čez dve leti v Rusiji?

Zagotovo bo to moj cilj, čas bo pokazal. A uvrstiti se na svetovno prvenstvo je bistveno težje. Leta 2014 je bilo iz Evrope uvrščenih le devet sodnikov. Veliko je odvisno tudi od nogometne tradicije in velikosti države, iz katere prihajaš. Zato je zame to še toliko težje.

Sodili ste številnim zvezdnikom in trenerjem. Na tem evropskem prvenstvu domači Franciji z najboljšim igralcem eura 2016 Antoinejem Griezmannom. Še več, sodniki so proti gostiteljem v prvi minuti osmine finala proti Irski pokazali na belo točko. So zvezdniški igralci, trenerji oziroma situacije, ko sodite državi gostiteljici, posebno težavne?

To je posploševanje. Kot da smo v prejšnjih časih, kjer je bil sodnik lopov in so morali domači zmagati, gostje pa izgubiti. Ko pridem na igrišče, si tekmo predstavljam kot igro črnih proti belim in odsodim po svojih najboljših močeh. To je zelo preprosto, prav zabavno preprosto. Tudi kar se zvezdnikov tiče.

Nogometni sodniki so predvsem zaradi svojih spornih odločitev močno prisotni v medijih. Na euru 2008, takrat v vlogi 4. sodnika, ste se z izključitvijo trenerjev Joachima Löwa in Josefa Hickersbergera v njih znašli tudi vi. Vas to moti?

Razumeti je treba, da mediji določijo, kaj je sporno in kaj ne. Situacije, ki sploh niso sporne, lahko postanejo sporne. Mediji ustvarjajo mnenje, presojo. Velikokrat tudi komentator na tekmi, čeprav je njegovo poznavanje pravil zelo slabo, s svojim mnenjem laikom sugerira, da je sodnik naredil napako. Če bi se z vsem tem obremenjeval, ne bi prišel daleč. Največkrat jih prezrem in potem ne prebiram kaj dosti časopisov.

Se vam je na tekmi kdaj zgodil kolaps in je šlo dobesedno vse narobe?

Ne, ker se moraš imeti rad, moraš se spoštovati. Če imaš najprej rad sebe, si ne dovoliš, da bi ti kdo skakal po glavi. Lahko se zgodi napaka, a treba je zadržati nadzor nad tekmo. Odlika dobrega sodnika je, da ob napaki zadrži kredibilnost. Največ zadetkov se zgodi zaradi odlik igralcev, veliko pa zaradi njihovih napak. Iluzorno je pričakovati, da bo šport svet, kjer bodo delali napake vsi, razen sodnikov. Res pa je, da so naše napake v medijih videne kot nekaj nedopustnega. Nihče se ne vpraša, ali je po toliko napakah in neizkoriščenih možnostih mogoče to razlog, da nekdo ne zmaga. Ampak ne, nedosojen out na centru, to je pač odločilo tekmo. Ah, s tem je treba živeti …

Kako kot ljubitelj nogometa ocenjujete letošnji euro? So bile tekme dobre ali dolgočasne, brez presežkov, kot je dejal selektor Srečko Katanec?

Meni je bil zanimiv. To je sicer zapleteno vprašanje, saj je bilo število tekem res veliko. Če bi bil euro z osmimi ekipami, bi se bilo nanj težko uvrstiti in bi se nanj uvrstili najboljši od najboljših. Tako pa se je razširil in s tem omogočil, da se je zgodila Islandija, ki je premagala veliko Anglijo. Pa naj zdaj kdo reče, da to ni kakovost, da ni zasluženo. Čeprav je to majhna država, so fantje garali, naredili ekipo in tudi ekipno zmagali.

Je torej tudi vas navdušila Islandija?

Vsekakor. Na tekmi sem bil nevtralen, odsodil sem jo po sistemu črni proti belim, a tudi na polfinalu je ves stadion povzel navijanje Islandcev. Potem so tudi Francozi in Nemci na Velodromu navijali kot oni.

Je občinstvo pomembno?

Nogomet se igra zaradi občinstva. Prvenstvo pred praznimi stadioni ne bi imelo smisla.

Kdaj bo Slovenija na euru?

To pa ni vprašanje zame. 

Deli s prijatelji