Cimerotič navdušuje 
pri sosedih

Ni še rekel zadnje, čeprav jih bo septembra letos napolnil 40. Doma ne igra, izjema je le tenis. Prek meje pa ga še vedno cenijo in spoštujejo. Sebastjan Cimerotič je član avstrijskega petoligaša FC Nassfeld Hermagor.

Prepričali so ga

»Pomagam predsedniku kluba Arminu Assingerju, ki bi rad naredil korak naprej,« nam pove Sebastjan, ko ga pobaramo, kjer je in kaj počne. Assinger je nekdanji avstrijski smukač. Rodil se je v Gradcu, danes prebiva v Nassfeldu, v Avstriji pa je znan in priljubljen voditelj televizijskega šova Milijonar. V svetovnem pokalu je zmagal štirikrat, za nameček pa je velik nogometni navdušenec, zato sta se s Cimetom hitro ujela. »Nekajkrat sem že pomislil, da bi končal. Pa me je vsakič znova prepričal, da še vztrajam,« pove Cime, ki se v uro in pol oddaljenem Nassfeldu dobro počuti. »Ekipa je prava, vzdušje na nivoju,« Ljubljančan hvali svoje moštvo in avstrijskega šefa.

Delavci iz BiH 
navijajo zanj

Njegove kariere bi bilo konec že pred tremi leti, ko je zapustil Olimpijo. A ker je hotel še igrati, je nadaljeval pri NK Ljubljana. »Potem je klub umrl, ničesar ni bilo več.« Na enem od teniških dvobojev pa ga je prijatelj vprašal, ali bi še igral. Beseda je dala besedo in čez nekaj dni je bil Sebastjan že na poti v Avstrijo, kjer je še danes.

»Razmere za delo so odlične, nogometna trava pa izjemno urejena. Tako potrebujem, da lahko pokažem, kaj znam, in pomagam klubu,« nadaljuje Cimerotič, ki ga je navdušila celotna peta liga. »Četudi je amaterska, je vse na visoki ravni.« Na začetku in vrhuncu sezone prihaja v Avstrijo na trening in ob petkih na sobotno tekmo. »Poskrbijo za vse – večerjo, prenočišče, zajtrk, kosilo...« hvali Cime delodajalce. Redna in točna je tudi plača. »Kar se dogovoriš, to dobiš do minute točno,« pojasni, da finančne nediscipline ne poznajo. Na domači tekmi se zbere 300, 400 gledalcev. Slovenskih soigralcev nima, je pa na tribunah veliko delavcev iz Bosne in Hercegovine, ki so v Avstriji našli svoj kos kruha.

Sprva so hoteli obstati v ligi, po zmagoviti seriji sredi sezone so si hitro zagotovili obstanek. »Armin ima velike načrte. Prepričal naj bi že župana, da bo dal kak evro več za nogomet. V prihodnji sezoni pa bi se radi borili za vstop v četrto avstrijsko ligo,« razkrije Cime in potrdi, da bo tudi v petem desetletju življenja aktiven na nogometni sceni.

Z Alešem Čehom

V ekipi igra na svojem klasičnem položaju napadalca, kjer zabija gole in deli asistence. S trenerjem Draganom Kunićem se dobro razume. »Pomagam mu in svetujem, dobro se ujameva.« Trenerstvo mika tudi Cimeta, čez deset dni ga čaka tečaj za licenco C, v bližnji prihodnosti bi svoje znanje rad delil z otroki.

Ob tem mu spomin uide v zgodnje otroštvo, ki ga je preživel na ljubljanskem Taboru, kjer je lep kos prebil z Alešem Čehom. Skupaj sta hodila po malonogometnih turnirjih. »Sem otrok ulice, ogromno sem se naučil na teh tekmovanjih,« pojasni, od kod nogometno znanje. Še danes živi športno. Dopoldne trenira med 9.30 in 11.00. Po kosilu sledi obvezna kavica s prijatelji, že nekaj let pa veliko časa nameni tenisu. »Ko sem bil še profesionalni nogometaš, je bilo manj časa, zdaj pa ga imam precej. Občasno igram z Aljažem Bedenetom. Pokazal mi je že vrsto trikov, o katerih se mi niti sanjalo ni, da jih premore tenis.«

Žalosten zaradi Olimpije

Zdrav je, telo mu služi, občasno ga zaboli le pri ahilovi tetivi. Popustila je 30. novembra 2009 na mestnem derbiju med Olimpijo in Interblockom, zgodilo se je že v peti minuti. »Pred operacijo me je dr. Marko Macura takoj potolažil, da bom še igral. Potem mi je bilo nemudoma lažje,« pravi Cime, ki mu je nogomet vedno bil vse na svetu in bo to tudi v prihodnje. Zmeraj pa ga je igral za navijače. »Nikoli se nisem obremenjeval z denarjem. Nogomet sem imel rad, to so prepoznali tudi Green Dragonsi, ki so v tej nogometni Ljubljani edina pozitivna stvar.«

Boli ga, ker je njegova Olimpija bleda senca nekdaj bleščečega kluba. »Dala mi je vse, sam sem se trudil, da sem ji vrnil po najboljših močeh. Zato mi je v še toliko težje,« razkriva bolečino, ki mu jo povzroča klub. Nasmeh na obraz mu nariše misel na reprezentanco Slovenije, za katero je v 33 tekmah zabil šest golov. »Komaj čakam, da se svetovno prvenstvo začne. Navijam za Argentino, Messi pa bo lahko dokazal, da je boljši od Maradone,« izvemo. Prepričan je, da bo Srečko Katanec ekipo kmalu popeljal na veliko tekmovanje, že na EP 2016 v Franciji.