Čestitke, šef Mandarić, in čim manj novih napak

Ameriški poslovnež srbskega rodu Milan Mandarić, ki je predlani prevzel upravljanje nogometnega prvoligaša Olimpije iz Ljubljane, je v manj kot letu še drugič dal odpoved najbližjemu sodelavcu Ranku Stojiću. Ko ga je prvič odslovil aprila lani, je še lahko rešil zagate v zeleno-belem taboru, da je osvojil naslov slovenskega prvaka po 21 sušnih letih. Razvpiti srbski menedžer Stojić, ki se niti v Ljubljani ni mogel otresti prepotentnega vedenja, se je spet usedel v Mandarićevo srce jeseni, v drugo je postal kar podpredsednik in športni direktor hkrati, nogometni Sloveniji pa je želel še dokazati, da lahko tudi vodi moštvo, saj ni zaupal nekdanjemu trenerju Luki Elsnerju. Pozimi je silno trgoval z igralci, pripeljal je kar devet novincev, od katerih lahko za okrepitev štejemo le nekdanjega slovenskega reprezentanta Branka Ilića, vsi drugi so se v glavnem izkazali za mačke v žaklju. Olimpija je ekspresno, že v uvodnih treh krogih spomladanskega dela prvenstva, s tremi porazi izgubila bitko za naslov prvaka z Mariborom, to pa je Mandarića tako razkačilo, da je pokazal vrata Stojiću, kot je ta še malce prej storil Luki Elsnerju. »V takem negativnem vzdušju nisem mogel več delati. Olimpiji želim vse najboljše. Vedno lahko računa na mojo pomoč, če bo želela. Čas pa bo pokazal, kakšno ekipo smo zares sestavili v zadnjem prestopnem roku,« je prek klubske spletne strani sporočil Stojić, verjamemo, da po svoji zadnji katastrofalni avanturi na slovenski nogometni sceni, ki si tovrstnih likov na čelu klubov resnično ne zasluži, pa če jo cenite še tako skromno. Čas bo postopoma razkril le to, koliko škode je povzročil na vseh ravneh ljubljanskega kluba. »Ranku bi se rad zahvalil za ves trud, ki ga je vložil v delo v klubu. Želim mu veliko sreče in uspehov v prihodnje. V Olimpiji vso energijo usmerjamo v ekipo, v fante, ki nosijo zeleni dres, nič drugega nas ne zanima. Zdaj predvsem potrebujemo malo več miru. Ne bomo iskali in ne iščemo novega športnega direktorja, v klubu imamo dovolj kompetentnih ljudi,« Mandarić ponavlja zgodbo iz aprila lani, ko je štiri kroge pred koncem nastavil za trenerja Italijana Rodolfa Vanolija, da je ta vsaj zadržal prvo mesto na tabeli, a se je izkazal za preskromno izbiro. Moramo mu priznati: popravlja svoje napake. Toda po drugi strani jih tudi ponavlja: obkroža se z napačnimi ljudmi. Olimpija vsekakor potrebuje kakovostnega športnega direktorja, ki bo imel tudi prave človeške vrednote. Verjetno si je šef izbiro novega glavnega kadrovika zamislil nekoliko pozneje (lani poleti se je odločil za Nenada Protego, ki je hitro pogorel), dejstvo pa je, da mora že zdaj sestavljati ekipo za prihodnjo sezono, ko bo Olimpija predvidoma zgodaj startala v evropskem tekmovanju. Zdajšnji trener, povratnik na klop Olimpije Marijan Pušnik, ki je zelo dobro opravil svoje delo v jesenskem delu šampionske sezone 2015/16, je s Stojićevim odhodom dobil vsaj veliko zadoščenje, v prvi vrsti pa mir pri delu z moštvom, ki je pomlad pričakalo v rezultatski krizi, katastrofalnih odnosih, brez samozavesti in pravega tekmovalnega naboja. Stojićev odhod ne bo prinesel ničesar otipljivega, če Pušnik s sodelavci ne bo poenotil ekipe in nanizal dobrih rezultatov. Zdaj, ko ni več največjega notranjega sovražnika, je napočil trenutek, da tudi legenda Olimpije in Mandarićev zaupnik Sebastjan Cimerotič uveljavi svoj vpliv in povzdigne glas, ki vedno seže v srca bolj in manj gorečih privržencev zmajev. Po predolgi farsi, če hočete cirkusu in kaosu, Olimpija potrebuje tudi harmonijo z navijači, obilico pozitivne energije in še kaj, da bi morda v tej sezoni osvojila vsaj pokalno lovoriko. Polfinalna obračuna z Mariborom sta tik pred vrati: 5. aprila v Stožicah in 12. aprila v Ljudskem vrtu.