Češki Maradona celi rane po tragediji

NOVA GORICA – 13. novembra bo dopolnil 20 let, za sabo pa ima že osem let nogometnega legionarstva v tujih deželah. Veliki up češkega nogometa, ki v članski konkurenci še ni zasijal v skladu z napovedmi iz njegovih otroških in najstniških let, je letos pristal nikjer drugje kot v Novi Gorici. Tja ga je v paketu s kolonijo italijanskih igralcev poslala Parma, ki pomaga preživeti slovenskemu prvoligašu s Severne Primorske, poleti pa je v svoje vrste pripeljala tudi češkega Maradono, kakor so čudežnega dečka poimenovali nekateri novinarji.

Toda Nicolas Šumsky na slovenskih tleh ne hrepeni zgolj po nogometni uveljavitvi, ampak tudi preboleva tragedijo iz letošnjega maja, ko je v prometni nesreči življenje izgubilo njegovo 18-letno dekle. Osebni avtomobil fiat 500, ki ga je vozil mladi nogometaš – vozniško dovoljenje je imel komaj dva meseca –, je v Pragi iz doslej nepojasnjenega razloga zavil v levo in trčil naravnost v drevo. Do konca leta bo menda znana odločitev sodišča, po vloženi tožbi policije pa Nicolasu grozi do šest let zapora.

Monako–Buenos Aires–Praga

Šumsky je pri Gorici šele pred kratkim začel polno trenirati, saj je moral počakati, da so se mu zacelila nalomljena rebra. Nogomet mu pomaga blažiti žalost po nesreči, tako kot je moral z njim tudi hitro odrasti. »Že zaradi svoje športne poti se počutim, kot da bi bil star trideset let ali več. Pri 11 letih sem s starši odšel v Monako, kamor so me povabili po eni izmed naših medsebojnih tekem z mojim češkim klubom Nejzbach Visoke Misto. Tam sem ostal dve leti, še dve pa sem bil član bližnjega Cannesa. Sledila je selitev v Argentino. Tamkajšnji ogledniki so me povabili v River Plate, kjer sem vadil in igral eno leto, potem pa še eno leto pri Boci Juniors. Po francoskem jeziku in tamkajšnjem slogu nogometa sem se naučil še španščine, spoznal drug svet in vpijal južnoameriški nogomet,« niza izkušnje Nicolas, ob katerem sta bila ves čas mama in oče. Očetu je dober posel v farmaciji omogočal, da se je družina posvetila karieri edinca, svoje pa so prispevali še pokrovitelji češkega Maradone, kakor so ga za časa njegovega bivanja v Argentini poimenovali tamkajšnji mediji. »Nato je bil v igri prestop v brazilski Atletico Mineiro, a sem bil eno leto premlad za podpis profesionalne pogodbe, zato sem se vrnil na Češko, kjer sem bil dve sezoni član takratnega drugoligaša Bohemiansa 1905, in se pri sedemnajstih prvič preizkusil v članski konkurenci,« je slikovito kariero opisal Šumsky in priznal: »Toda igranje za člane je bilo takrat še prehitro zame, zato sem nadaljeval v mladi ekipi Bohemiansa do letošnjega povabila Parme. V oči sem jim padel na naši medsebojni tekmi, ko sem med drugim zabil zmagoviti gol.«

Nogomet je edina ljubezen

Že pred selitvijo v Italijo se je pripetila omenjena prometna nesreča, za katero Nicolasovi odvetniki in starši krivijo okvaro na avtomobilu. »Vozil sem v koloni, nenadoma pa je avto zavil v levo in šel naravnost v drevo. Potem je v mojem spominu luknja, zavedel sem se šele v bolnišnici. Nisem bil pod vplivom alkohola niti katerih drugih substanc,« je s tresočim se glasom skrušeno razlagal Nicolas, saj njegova punca Nelly ni preživela trka. »Še vedno preživljam težke čase zaradi te tragedije. Vse skupaj me je zelo prizadelo. Ponudbo Parme jemljem tudi kot neke vrste pomoč, ki sem je potreben. Z nogometom grem lažje čez vse te žalostne stvari, zato sem mu povsem posvečen. Na treningih in tekmah pozabim na slabe stvari. Nogomet je zdaj moja edina velika ljubezen,« pravi mladi vezist, ki s hvaležnostjo čaka na priložnost v dresu Gorice: »Trener Luigi Apolloni pravi, da moram biti potrpežljiv in se postopoma dobro pripraviti za igranje v slovenski prvi ligi. Konkurenca v moštvu je močna, s fanti pa sem se dobro ujel. Prav tako že dobro govorim italijansko, tako da sporazumevanje ne povzroča težav.«

Navdušen nad Sočo

Šumsky je posebno navdušen nad lepoto doline Soče: »Bil sem že tudi v Tolminu, kamor je nekdaj med dopustom na ribolov zahajal moj ded. Pripovedoval mi je o lepi reki Soči in okolju. Res je krasno.« Niki, kakor ga kličejo starši in prijatelji, stanuje le streljaj od stadiona. »Na treninge grem lahko kar v hišnih natikačih,« se pošali novopečeni samouk v kuhi in doda: »Zdaj sem že polnoleten in samostojen, tukaj živim sam. Prehranjujem se v glavnem v tukajšnjih restavracijah, poskusil sem že čevapčiče, so mi kar všeč. Se pa tudi učim kuhati. Nekaj malega si že znam pripraviti. Sicer pa me vsake toliko obišče mama in takrat je na vrsti razvajanje z domačo hrano.«

Pritrdili boste, da Nicolas Šumsky ni običajni mladenič. Žal se je usoda grdo poigrala z njim in zaradi tega tudi pri najboljši volji še ne more biti z mislimi povsem pri nogometu. Če ne drugega, je ob izgubi dekleta obremenjen še s pričakovanjem skorajšnje odločitve sodišča. Potem ko je z nogometom že prekrižaril dobršen del sveta, mu lahko zaželimo, da v dresu Gorice potrdi svojo nadarjenost in v Sloveniji naposled najde mir in srečo. Fant, ki je zaradi ljubezni do nogometa žrtvoval lagodno odraščanje doma, si gotovo zasluži še eno veliko priložnost.