V Celju je vnovič prijetno biti nogometaš. Tamkajšnji nogometni prvoligaš se je zavihtel tik pod vrh prvenstvene lestvice. Nanizal je kar 15 tekem brez poraza, prav Celjani pa so bili tisti, ki so prvi ugnali vodilne Domžale, na domačem terenu pa še evropsko senzacijo Maribor. Celjski nogometaši uspehe dosegajo pod taktirko najmlajšega trenerja slovenske elitne lige, komaj 31-letnega Simona Rožmana.
Po rodu je iz Štor, kjer je igral za Kovinarja. Po slovesu od mladinskega pogona se je odločil za študij, a kot trener vseeno ostal v nogometu. Začel je v NK Celje, najprej je vodil najmlajše, stare do šest let, potem je postal vodja nogometne šole. Aprila letos so ga prepričali, da prevzame člane – in rešil jih je pred izpadom. »Sem iz krajev, kjer smo otroštvo preživeli na igrišču. Po 15 ur smo bili zunaj, doma smo le spali,« pravi.
Ker ni bil vrhunski igralec, so mnogi dvomili, da je ustrezen za trenerja vrhunskih igralcev prve lige. »Sprejel sem tveganje. Nisem bil vrhunski igralec, imam pa znanje, sem načitan in napiflan. A hotel sem dokazati, da je mogoče dobro voditi ekipo in trenirati tudi, če prideš s fakultete za šport,« pojasni, zakaj je zagrizel v celjsko nogometno jabolko. »Morda mi res manjka igralskih izkušenj, a jih poskušam nadoknaditi z večjo študioznostjo. Želim biti drugačen, predvsem pa ponuditi gledalcem nogomet brez kalkulacij. Tudi ko vodimo, ne želim, da se zapiramo in branimo rezultat, ampak težimo še naprej k napadalni igri,« razkrije svojo filozofijo, ki je pragmatična in igralcem pisana na kožo. »Fantje so na trgu. Prav je, da pokažejo najboljše, kar znajo in premorejo,« hvali svoje varovance.
Nori direktor
»Če ne bi bil športni direktor tako nor in mi ne bi tako zaupal, se ne bi odločil za to. Od prvega dne čutim popolno podporo. Vesel sem, ker me pustijo delati, kar najbolje znam,« poudari Rožman. Veliko bere in se uči. Nazadnje je prebral knjigi o nogometnih trenerjih Alexu Fergusonu in Pepu Guardioli, pred tem tudi o košarkarskem Patu Rileyju.
»Znanje psihologije mi zelo prav pride. V prvi vrsti smo vsi ljudje, šele potem nogometaši,« nadaljuje Simon, ki meni, da celjska nogometna pravljica še ni končana. »Nikoli si ne postavljamo meja, živimo iz dneva v dan, smo maksimalno predani delu in se učimo.«
Vesel je, ker v ekipi prevladuje prijetno ozračje, za katero pa je bil potreben določen čas. »Govorimo slovensko in angleško, prav zdaj slovenščine učimo Sunnyja (Sunny Omoregie je nigerijski nogometaš v Celju, op. p.). Poskušam vse igralce navezati za okolje, v katerem smo in delamo. Menim, da se naša prva liga preveč podcenjuje. Precej analiz igre sem opravil, a statistično med slovensko ligo in drugimi ni razlik. So pa pri financah in infrastrukturi. Očitno ni enako, ali tekmo gledajo navijači in gledalci na naših stadionih ali na tistem za 60.000. Da smo konkurenčni tudi v Evropi, pa dokazuje Maribor,« sklene Simon Rožman, ki se navdušuje nad slogom Borussie Dortmund, v mladih letih pa je bil goreči navijač Milana. Da, tudi na tuje ga vleče.
Od vseh najboljše V Celju se je Rožman učil od številnih trenerjev: Marijana Pušnika, Pavla Pinnija, Slaviše Stojanoviča in Milana Đurićića, na fakulteti pa je sodeloval z dr. Zdenkom Verdenikom in Markom Pocrnjićem. »Od vseh sem poskušal vzeti najboljše, kar premorejo,« poudari. |
Še vedno v šoli Simon Rožman velja za ambicioznega in delavnega človeka. Ob vodenju članov Celja je še vedno športni pedagog s polovičnim delovnim časom na Osnovni šoli Ljubečna. V veliko oporo mu je družina, partnerica Maja in petletni sin Taj, ki je že začel igrati nogomet v NK Celje. |
