Čeferina vidi kot navdih za vodenje nogometa

Gospod Matjaž Nemec, kako živite nogomet, koliko nogometa je v vas?

»Vsega je preveč, nogomet je včasih že kar obsesija, kar vam lahko potrdi moja žena. Za nekatere se denimo liga prvakov dogaja kar ves teden. Odraščal sem 500 metrov od nogometnega igrišča, v mojih krajih ni bilo drugega športa kot nogomet, torej smo ga igrali ves čas. Danes ljubezen do nogometa izražam drugače, sodelujem v izvršilnem odboru domačega Nogometnega kluba Bilje pa pri organizaciji največjega slovenskega dobrodelnega nogometnega spektakla, nogometu in Nogometni zvezi Slovenije (NZS) pomagam tudi v drugih primerih. Na primer leta 2010, ko se je odločalo o gradnji Nacionalnega nogometnega centra na Brdu, sem bil največji navijač znotraj vlade, ki je pomagal, da je ta odločila, da imamo NNC znotraj protokolarnega centra Brdo.«

Koliko vam je znan način delovanja slovenskega nogometa?

»Kar se tiče problematike malih klubov in medobčinskih nogometnih zvez, mi je znano, kar velja tudi za odnos NZS do države in sponzorjev. Nekoliko manj pa poznam ustroj nogometne zveze. NZS je dobro naoljen stroj, ki išče novega vodjo, da bi še nadgradil dober odnos do nogometašev, ljubiteljev nogometa, sponzorjev, medijev in države.«

Kako gledate na delovanje NZS, kaj zajema vaš program?

»Piše se lepa zgodba, ta zgodba se mora tudi nadaljevati. Zavedati se moramo, da so pred nami pomembne priložnosti. Prepričan sem tudi, da bo Aleksander Čeferin na čelu Evropske nogometne zveze (Uefa) ostal dlje kot dve leti. Želim si, da bi vsi ponotranjili ambicijo, da bi bil naš nogometni svet najbolje organiziran v regiji in da bi bili tudi rezultati boljši. Tu govorim o primerjavi s Hrvati, Srbi, Romuni, Avstrijci. Pri organiziranosti je moja zamisel, da bi se zmanjšali stroški večjim in manjšim nogometnim klubom, ko gre za njihove obveznosti do države. Eden večjih stroškov so zagotovo zdravniški pregledi za nogometaše. Zavzemam se, da bi sistematski pregledi, ki so v šolah vsako drugo leto, sočasno veljali za mlade v vseh športnih panogah. Po drugi strani je treba okrepiti glavni blagovni znamki NZS, prvo ligo in reprezentančni nogomet. V zadnjih dveh letih opažamo boljši in večji odziv javnosti, zato je vse skupaj bolj privlačno tudi za oglaševalce. Večji del denarne pogače bi torej lahko dobili pri prodaji televizijskih pravic, kar bi se poznalo v klubih. Ogromno izzivov je, poudaril bi, da smo zelo dobri pri vzgoji mladih nogometašev in nogometašic. Sam promoviram mentorsko-pedagoški projekt, ki bi ga izvedli v sodelovanju z Uefo. V klubih bi zaposlili mentorje, ki bi bdeli nad odnosi med nogometašem, družino, šolo in klubom. Po mojih izkušnjah je ta komunikacija prešibka, in ko naletimo na težave v teh odnosih, največkrat otroku odrečejo nogomet. NZS torej ne bi vzgajala samo nogometašev, ampak ljudi v celoti. Tisti, ki ne postanejo dobri nogometaši, so lahko dobri zdravniki, gospodarstveniki ali kaj tretjega, s čimer lahko po svoje pripomorejo razvoju nogometa. Veliko izzivov je tudi v futsalu in ženskem nogometu, ki še krepi povezanost družin z nogometom.«

V Prvi ligi Telekom Slovenije v oči bode prihod tujih upraviteljev, ki ne slovijo ravno po transparentnem delovanju. Kako gledate na to?

»Tu vidim dve varovalki za dobrobit nogometa. V tujini se kaže, da je tuj kapital dober za nogomet. Tudi v Sloveniji mora biti takšno razumevanje. Pri tem pa morata glavna regulatorja, NZS s svojimi komisijami in država, opraviti svoje v smislu trajnostnega razvoja nogometa. Zakon o športu bo v naslednjih tednih spet prišel v javno razpravo. Tu bo zelo pomemben tudi prispevek nogometa, da se med drugim postavijo temelji transparentnega delovanja klubov.«

Kako močno podporo svoji kandidaturi čutite v nogometni bazi?

»Prijetno presenečen sem. Predstavljam se kot neke vrste osvežitev in menim, da me ljudje tudi dojemajo kot takšnega. V nasprotju s protikandidatoma, Radenkom Mijatovićem in Ivanom Simičem, ki delegate nagovarjata s položaja moči, je moja vloga drugačna. Moji podporniki se ne izpostavljajo tako kot njuni. Imam tako imenovane tihe podpornike, ki ne prihajajo samo iz kroga delegatov na volilni skupščini NZS. Predvsem pri mlajših funkcionarjih se je moja kandidatura izkazala kot nekaj pozitivnega za slovenski nogomet. To je pomemben kapital kakor tudi predlagane novosti, na primer zaključni turnirji četverice v tretjih ligah, pa višje kvote mladih nogometašev v drugi ligi po vzoru na italijanske lige. To se jim zdi privlačno in zanimivo za nadaljnje pogovore o tovrstnih spremembah.«

Je predvolilna tekma iz vašega zornega kota korektna, kako gledate na delovanje Mijatovića in Simiča?

»Oba poznam in ju spoštujem, veliko sta že naredila za nogomet. Z izvolitvijo Aleksandra Čeferina na enega najvidnejših položajev v svetovnem nogometu smo iz Slovenije pravzaprav izvozili neko svežino, nov pogled, drugačne pristope. Želim si, da niti doma ne bi zaostajali za tem, kar smo v tujini predstavili na lep način. Želim sodelovati z Mijatovićem in Simičem, če bi prevzel vodenje NZS. Moja prednost je prav v tem, da iščem sinergije z različnimi interesnimi sferami, pa če gre za klube, sodnike, trenerje, Radenka Mijatovića ali Ivana Simiča. Prava kombinacija za nogomet so svežina, zagnanost, drugačni pogledi in pristopi, ki jih terja sodoben čas, s pomočjo modrosti in izkušenj tistih, ki so v nogometu dlje kot jaz.«

NNC na Brdu je novo središče za razvoj slovenskega nogometa, hkrati pa tudi poslovni izziv. Ivan Simič ga, denimo, kritizira kot prevelik strošek za NZS. Kakšno je vaše mnenje o tem?

»Temu projektu sem zelo naklonjen. NNC je velika priložnost. Zdaj se v največji meri uporablja za aktivnosti slovenskega nogometa, velika priložnost pa je tudi v trženjskem smislu. Čakamo še na ugledno tujo ekipo, ki bi opravila priprave v, po mojem mnenju, enem najlepših nogometnih centrov na svetu. Za nas in državo je velik izziv bližnji hotel, ki za zdaj ne zadovoljuje kriterijev, da bi lahko gostil 30 do 35 vrhunskih nogometašev. Veliko stavim na ta center, verjamem, da bodo na zelenicah na Brdu vadile tudi nekatere najboljše ekipe na svetu.«

V visokih nogometnih krogih, tudi v Fifi in Uefi, hitro pokažejo zobe, ko gre za vmešavanje politike in politikov v delovanje nogometnih zvez. Vi ste profesionalni politik, poslanec in podpredsednik državnega zbora. Je to oteževalna okoliščina pri vaši kandidaturi?

»Tehtno sem premislil, kaj bi pomenila moja prisotnost v nogometu. Mislim, da me okolica dojema kot atipičnega politika. Iščem namreč pozitivne stvari v vsakem posamezniku in vselej verjamem v kolektivni duh. To želim prenesti tudi v nogomet. Ta me je na neki način izoblikoval v osebo, ki verjame v kolektivno delo. Preveril sem tudi prakse iz tujine. Izkušnje iz Estonije, Nemčije in Italije nam kažejo, da so tudi politiki prisotni v nogometu, politiki so tudi podpredsedniki Uefe. V državah, kjer imajo dolgoletno tradicijo demokracije, so te stvari že dobro znane. Je pa stvar posameznika, na kakšen način deluje na tako pomembnem položaju. Če bi bil izvoljen za predsednika NZS, bi opravljal le še funkcijo podpredsednika državnega zbora, kaj več politično aktiven od tega ne bi bil. Pravi pogled na to je šport v politiki, ne pa politika v športu. Torej da se država zaveda, kakšno vlogo mora imeti šport v naši družbi, tudi z vidika državne pomoči športu. To je znal dobro izpostaviti tudi Čeferin.«

V kakšnih odnosih pa ste s šefom Uefe?

»V vseh letih delovanja v športu in politiki sem z veliko večino ljudi, upam si reči kar z vsemi, gojil zelo dober odnos. Tako tudi z Mijatovićem, Simičem in Čeferinom, ki ga zelo spoštujem. Vidim ga tudi kot navdih, ne samo za bodočega predsednika NZS, ampak za vse tiste, ki imamo radi nogomet. Z njim in vsemi drugimi Slovenci, ki opravljajo svoje funkcije pri Uefi, moramo v naslednjem obdobju postati najboljši prijatelji za dobrobit slovenskega nogometa.«