Bora je anonimnežem uresničil nogometne sanje

Na stadionih po Brazilji lahko na dan tekme svetovnega prvenstva srečaš mnogo znanih obrazov iz sveta nogometa. Številni nekdanji igralci in današnji trenerji v času mundiala zlezejo v vloge radijskih ali televizijskih komentatorjev, drugi se preizkušajo v pisanju, tretji pa samo hočejo biti v stiku z dogajanjem in akterji. Legendarni srbski trener Bora Milutinović uživa v vsem naštetem. »Vesel sem, da sem tu. Vedno se lahko česa naučim, sploh na svetovnih prvenstvih, četudi nisem na klopi. V Braziliji je pa sploh čudovito. Imamo lep mundial, veliko golov, precej presenečenj. Nogomet ostaja kralj športa,« je navdušeno začel 69-letni strokovnjak, ki je na svetovnih prvenstvih vodil kar pet različnih reprezentanc: Mehiko (1986.), Kostariko (1990.), ZDA (1994.), Nigerijo (1998.) in Kitajsko (2002.). Je edini selektor, ki kar je s štirimi izbranimi vrstami napredoval do četrtfinala največjega turnirja.

V medijskem središču na stadionu Maracana v Riu de Janeiru je nosil akreditacijo ene izmed mehiških radijskih postaj. »Ah, to mi je uredil prijatelj, ki dela na tem radiu. Rad se gibljem med novinarji, zato jo imam,« je pojasnil stari lisjak, ki uživa v medijski pozornosti. Te mu res ne manjka, saj je ob naštetih reprezentancah v krajših obdobjih vodil še Honduras, Jamajko in Irak. V deželi sambe je s posebnim zanimanjem spremljal tudi Hrvate in Bošnjake. »Žal mi je, da se Hrvaška in BiH nista uvrstili vsaj v osmino finala. No, Bosna je vsaj dosegla prvo zmago ob debiju na mundialu, tudi to je nekaj. Upam, da bo kmalu še več moštev iz naše nekdanje skupne države na svetovnih prvenstvih. Imamo nadarjene igralce. Morda je težava v tem, da današnji rodovi preskakujejo stopnice pri svojem razvoju. Včasih je bil nogomet le igra, danes pa je v prvi vrsti velik posel. Tako se etape v razvoju igralcev preskakujejo v službi rezultatov in dobička. Zato tudi na velikih tekmovanjih vidimo kardinalne napake vrhunskih igralcev,« je kritičen Milutinović, ki izhaja iz šole beograjskega Partizana.

Žal mu je Mehike

Trenutno ne vodi nobenega moštva, zaposlen je s svetovanjem prirediteljem svetovnega prvenstva 2022 v Katarju. »To je zelo zanimiv izziv. Ljudem iz svojih izkušenj in znanja pojasnjujem, kaj vse morajo storiti za mundial. Ko jim pojasnim, mi pogosto rečejo, kako je vse to preprosto. Seveda je, če si šel skozi to in se česa naučil. Rade volje delim znanje, še vedno veliko potujem, se učim, podrobno spremljam vse, kar se dogaja v svetu nogometa.« V Braziliji podrobno spremlja svoje nekdanje ekipe: »Čustveno sem navezan na Kostariko, Mehiko, ZDA in Nigerijo. Veseli me, da so vse napredovale iz skupine. Žal mi je, da je Mehika v osmini finala izpadla tako nesrečno. Veste, Rafael Marquez je začel pri meni, ko mu je bilo 18 let. Vratarju ZDA Timu Howardu sem kot najstniku dal prvo priložnost v moštvu Metrostars. S Hondurasom nisem imel posebnega uspeha, ampak sem takrat vpeljal šest igralcev, ki so še danes v moštvu. Na to sem zelo ponosen, tega mi nihče ne more vzeti.«

Pa v vsej paleti njemu bližnjih izbranih vrst kdaj opazi tudi Katančevo Slovenijo? »Ah, Katanec! Najprej pomislim na svetovno prvenstvo leta 2002. Katanec je igral tudi v mojem Partizanu, torej ima za seboj bogato šolo. Uspešen je, ni kaj. Želim mu vso srečo s slovensko reprezentanco tudi v drugem mandatu,« pravi legendarni Bora, ki ima svojstveno filozofijo o nogometu. »Večkrat me vprašajo, katerim metodam treninga sem bolj naklonjen. Pravim jim, da na posameznem treningu ne treniram ničesar, hkrati pa vse. Mnogi menijo, da se je nogomet spremenil. Nogomet se ni spremenil, drugačen je le odnos do njega,« je za bralce Slovenskih novic razložil Bora Milutinović, preden je stopil v objem prikupne novinarke iz Kostarike.