»Boli me, ker v reprezentanci vselej odpovejo nekateri igralci«

LJUBLJANA – Ko izgovorimo priimek Ameršek, takoj pomislimo na Olimpijo, nogometno Olimpijo. V tej rubriki smo pred časom že objavili spomine in razmišljanja starejšega od bratov Ameršek iz Trbovelj. Vili je bil žlahtni ofenzivni vezist in ena izmed ikon zeleno-belih, kmalu pa je za njim v Ljubljano prišel sedem let mlajši Peter, ki si je prav tako izboril svoj prostor v moštvu in garal v vlogi defenzivnega vezista. »Moja zgodba v zvezi s prihodom v Olimpijo je bila kar posrečena. Leta 1975 sem šel na služenje vojaškega roka, po njem pa sem se vrnil v trboveljski Rudar, ki je takrat igral v drugi jugoslovanski ligi. Prejel sem povabilo Olimpijinega trenerja Nedeljka Gugolja, da bi šel z njimi na prijateljski turnir v Italijo. Tam pa sem bil razglašen za najboljšega igralca in strelca. To je bilo dovolj za prestop v Ljubljano. Olimpija je imela 25, 30 profesionalcev, vsi po vrsti so bili zelo dobri igralci. Čakalo me je pol leta trdih treningov in privajanja na višjo raven nogometa. Potem sem začel postopoma vstopati v igro, navzel sem se profesionalnosti, tako da sem napredoval,« je začetke za Bežigradom opisal danes 61-letni Peter Ameršek, ki se je moral kot domači igralec močno truditi v konkurenci prišlekov iz vseh koncev Jugoslavije. »Slovencev nas je bilo sprva zelo malo, sčasoma pa je bilo več domačih fantov. Leta 1979 je imela Olimpija v udarni postavi osem ali devet Slovencev, med drugimi so bili tam Tone Rožič, Janez in Robert Voljč, Darko Domadenik, Vili in jaz... V sezoni 1980/81 smo bili pravi hit po jesenskem delu prvenstva, ko smo bili pod vodstvom Vukašina Višnjevca celo drugi, na koncu pa dvanajsti. Leta 1983 smo osvojili končno sedmo mesto, kar je bila najboljša uvrstitev v zgodovini kluba,« je moč slovenske Olimpije v jugoslovanskem prostoru opisal Ameršek.

Po tekmi bi lahko še tekli

Mnogi so natolcevali, da je Peter prišel in igral v Olimpiji zgolj zaradi Vilija, ki je bil takrat eden ključnih igralcev, celo kandidat za jugoslovansko reprezentanco. Toda na igrišču se ni dalo prevarati nikogar. »Na začetku je bilo to velika zavora zame. Ko sem prvo polovico leta samo treniral, sem lahko slišal, kako da sem prišel samo zaradi bratske zveze in podobno. Toda moral sem dokazati, da to ne drži. Zame je bilo dejstvo, da sem Vilijev brat, prej oteževalna kot olajševalna okoliščina. Tako so pač razmišljali ljudje okrog kluba. Res pa je, da mi je bil Vili v veliko pomoč s svojimi nasveti in drugim. A mi vseeno v prvem obdobju ni bilo lahko,« je iskren Ameršek, ki je igral pod taktirko številnih trenerjev, ki so se v Olimpiji menjavali skoraj v vsaki sezoni. »Komaj smo se navadili drug drugega, že so morali oditi zaradi slabih rezultatov. Na začetku je bil kratek čas njegov šef Branko Elsner, njegov pomočnik je bil Gugolj. V naslednjih sezonah so se zvrstili Dušan Varagić, Višnjevac, Ante Mladinić in Nedeljko Gugolj. Po osmih sezonah, ki jih je Peter preživel v zeleno-belem dresu, je Olimpija leta 1984 izpadla iz prve zvezne lige. »To sem dojel zelo čustveno, bil sem frapiran. Do zadnjega kroga smo bili v igri za obstanek, toda odvisni smo bili tudi od razpleta drugih tekem. Verjetno je bilo tudi kaj nameščanja izidov, ampak za kaj takega ni bilo nobenih dokazov,« se z grenkobo spominja Peter, tudi zato, ker je bila Olimpija povsod zelo dobro sprejeta, po vsej Jugoslaviji so cenili njen pristop igri in tekmovanju. »Vsi klubi so radi prihajali v lepo, urejeno Ljubljano. Slovenci smo veljali za napredne, bili smo kar nekaj let pred njimi v vseh pogledih. Olimpija je igrala všečen in pošten nogomet. Tako je bilo tudi na gostovanjih, kjer pa smo že vnaprej vedeli, kaj nas čaka. V Tuzli in pri Željezničarju v Sarajevu smo vedeli, da bo ogromno udarcev, pretepanja. Takšna sta pač takrat bila nogomet in razmerje moči. Zaščiteni so bili le igralci iz klubov velike četverice: Hajduka, Dinama, Crvene zvezde in Partizana. Prav zato je bilo veliko poškodb.« Velik uspeh pod taktirko trenerja Višnjevca Ameršek pripisuje dobri fizični pripravi: »Treningi za fizično pripravo so bili res že kar brutalni. Višnjevac je želel, da igramo korektno, ob tem pa smo bili polni moči. Ko je bila tekma končana, bi lahko mi igrali še naprej.« Ameršek je moral pošteno garati na sredini igrišča, saj takrat branilci in napadalci niso bili tako gibljivi kot v sodobnem nogometu: »Uf, tekal sem naprej, nazaj, levo, desno. Takrat je bilo popolnoma drugače kot v današnjem nogometu. Zadnji vezni je moral biti povsod, zapirati tudi na bokih. Če nisi bil stoodstotno fizično pripravljen, tega nisi zdržal. Tekli smo trije, štirje v ekipi, drugi pa so bili bolj statični.« Veliko igralcev iz vseh jugoslovanskih klubov si je želelo priti v dobro stoječo Olimpijo in lepo Ljubljano. Težje pa so Slovenci našli pot v najmočnejše klube. Petra so povezovali z zagrebškim Dinamom, toda... »To so bile sicer bolj govorice. Veliko Slovencev je imelo slabe izkušnje z Dinamom; Srečko Katanec, Stanislav Komočar, Gregor Židan...«

Idila v Avstriji

Ko je Olimpija leta 1984 izpadla iz prve jugoslovanske lige, je Ameršek sprejel zelo ugodno finančno ponudbo takratnega avstrijskega drugoligaša Vorwärts Steyrja. »To je bil še en srečen trenutek v moji karieri. Dva dni po izpadu Olimpije sem dobil ponudbo. Tri dni sem bil na pogovorih in se vse dogovoril. Plačan sem bil precej bolje kot drugi igralci. Vse sem se dogovoril brez posrednikov. Sledila so tri najlepša nogometna leta. Vselej smo se borili za vstop v prvo avstrijsko ligo. Obiskal me je tudi Branko Elsner, ki je bil takrat selektor avstrijske reprezentance. Takrat je bil aktualen moj prestop iz Steyrja v prvoligaša Innsbruck. Elsner me je povprašal, za koliko denarja igram, in ko sem mu povedal, mi je svetoval, naj kar ostanem, saj da mi v Innsbrucku ne bodo mogli ponuditi takšnega zneska. V Steyrju sem se res hitro uveljavil, ljudje so me imeli radi. Zdržal sem tri leta, potem pa sem odšel, tudi zato, ker niso pristali na izboljšanje finančnih pogojev. Vrnil sem se v Olimpijo, ki je takrat igrala v drugi jugoslovanski ligi.« Takrat je bil trener Miloš Šoškić, predsednik kluba pa Ivan Zidar. Zmaji so bili prvaki druge lige, a so morali v novoustanovljeno 1.B zvezno ligo, kjer pa so prav tako osvojili prvo mesto in se potem vrnili v prvo zvezno ligo. Ameršek je moral zaradi poškodbe kolena zaključiti kariero, Olimpija pa je bila zaradi razpada Jugoslavije obsojena, da nadaljnjo zgodovino piše samo na slovenski nogometni sceni.

Z igrišča v pisarno

Peter Ameršek je iz nogometnih čevljev ekspresno zasedel direktorski stolček Olimpije, kjer ga je želel imeti veliki šef Zidar. Olimpija se je že ustanovljeni 20-članski slovenski prvi ligi priključila naknadno, kot 21. moštvo. V upravi kluba so tajno glasovali, ali bodo nastopali v jugoslovanski ali slovenski ligi. »Razmerje v glasovanju je bilo 5:4. Saj se je bilo po svoje težko odločiti, saj smo ves čas govorili, da športa ne bomo mešali s politiko. Toda dogajale so se prelomne stvari, bili so pritiski iz vseh strani in jasno, da smo ostali doma. Sicer pa je bil tudi narejen že spored v jugoslovanski ligi, iz Partizana so nam ponujali brezplačno posebno letalo, da bi le prišli in odigrali tekmo z njimi. Toda to ni bilo več mogoče, saj bi kmalu naleteli na velike težave,« se spominja Ameršek. Pri 35 letih je bil novopečeni direktor: »To je bil zame velik šok. Saj sem poznal nogometno sceno, toda naletel sem na številne nove zadeve v tem poslu. Vsega pač ne več, moral sem se učiti sproti. Težko je bilo najti človeka, ki bi mi pravilno svetoval, pomagal. Okrog mene je bilo veliko pijavk, ki so samo čakale, da mi bo spodrsnilo. Ampak zdi se mi, da sem se kar dobro znašel. V petih letih smo bili štirikrat državni prvaki in osvojili dva pokalna naslova. Imeli smo srečo, da je ostalo skoraj isto moštvo, ki je bilo nared za nastope v jugoslovanski ligi. Naš takratni proračun je bil 2,5 milijona takratnih nemških mark. V naslednjih sezonah pa smo že spreminjali zasedbo, Mariboru smo denimo vzeli Klitona Bozga in Edina Hadžialagića. Tista leta smo z lahkoto zmagovali, potem pa so se pojavili spori v vrstah glavnega sponzorja SCT, klub ni imel več takšne podpore kot prej. Podjetje je namreč razpršilo sponzorska sredstva še na druge športe in klube. Leta 1996 sem tako zapustil Olimpijo,« je petletno direktorovanje opisal Peter Ameršek, ki se odtlej posveča gostinskemu poslu, Olimpija pa je iz sezone v sezono nazadovala, do bankrota leta 1995. Dogajanje na nogometni sceni še naprej podrobno spremlja, občasno ga opazimo v vlogi komentatorja.