Avstrija, obljubljena dežela za Slovenke

Ne le slovenski nogometaši, pot pod noge čez mejo v borbi za boljšo skorjo kruha so vzele tudi naše nogometašice, ki si služijo kruh v Avstriji, na Nizozemskem ter v ZDA. Že lani je na Floridi študirala in igrala nogomet Pamela Begić, zdaj pa sta se ji pridružili še rojakinji: Tina Marolt se je preselila na univerzo Louisville, Sara Ketiš pa na univerzo Tennessee.

Največ jih je v Avstriji

Prve treninge so Maroltova in soigralke že imele, saj se sezona prične 23. 8. Dva dni prej bo prvo uradno tekmo odigrala tudi Sara. »V tujino sem šla po nove izkušnje, ker so ZDA znane po dobrih razmerah in dobro razvitem ženskem nogometu, kar mi bo pripomoglo k pridobivanju novega nogometna znanja in igranju na višjem nivoju,« pove Ketiševa. Ledino na Nizozemskem pa orje Kristina Erman, ki je še v minuli sezoni nastopala v Italiji, zdaj pa brani barve Twenteja, ki ravno danes (tako kot slovenske prvakinje ŽNK Teleing Pomurje) končuje nastop v kvalifikacijah za ligo prvakinj.

Še vedno pa ostaja za Slovenke obljubljena dežela Avstrija. Mateja Zver in Eva Vamberger sta ostali v dresu aktualnega državnega prvaka ASV Simacek Spratzern St. Pölten. V beljaškem Carinthinansu bo tudi v prvi ligi igrala Lucija Grad, po poškodbi se vrača Lara Ivanuša. Kar sedem Slovenk in trener Boris Ljubič pa bodo poskušali upravičiti vložene evre v LUV Graz, kjer po novem igrajo Natalija Golob, Katja Nežmah, Kaja Eržen, Anisa Rola, Urška Žganec, Anja Milenkovič in Manja Benak. »LUV je ambiciozen klub, ki se spogleduje z vrhom avstrijske lige, zato sem se odločila, da se preselim,« pojasni Milenkovičeva, nekdanja kapetanka reprezentance.

Želja po vrhu

»V minuli sezoni smo sprva igrali konfuzno, tudi kader je bil slabši. Potem smo se uigrali, zbrali precej točk, tudi gledalci so se vrnili, v klubu pa so znali to ceniti, zato smo se dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Ker mi zaupajo, sem dobil proste roke tudi pri sestavi ekipe,« pojasni Ljubič, ki v nogometu ni novinec. Pečat je pustil v NK Maribor (141 nastopov, 19 golov), s katerim je igral v 2. jugoslovanski ligi, vztrajal je do 30. leta, ko je moral zaradi poškodbe predčasno končati. Potem se je lotil trenerskega dela. Sprva v Mariboru, kjer je v NK Maribor vodil mlajše selekcije vključno z mladinci. Zatem je večino časa preživel po nižjih ligah v Avstriji, lani pa je vstopil v ženski nogomet.

»Doslej je bil naš klub redno uvrščen v sredino lestvice, letos bi radi naredili kaj več in postali vidni na avstrijski sceni,« pove Ljubič, ki ne skriva, da bi radi najmanj med prve tri. Za naslov prvaka ekipa še ni zrela, manjka ji še kak konkretni finančni vložek, ki pa za slovenske razmere sploh ni slab: okoli 130.000 evrov proračuna imajo v Gradcu, pri državnem prvaku Simacek skoraj pol milijona.

Mariborski strateg od rojakinj pričakuje, da upravičijo pričakovanja. V klubu je sicer osem tujk, na eni tekmi igra peterica, preostale tri pa v tem primeru odigrajo tekmo za drugoligaško vrsto. »Vedel sem, da so dobre igralke. Nazadnje smo pripeljali še Manjo Benak. Žal pa smo za nekaj časa ostali brez Kaje Eržen, ki si je poškodovala nogo.«

Ljubič poudari, da imajo v Avstriji zelo radi ženski nogomet. »Že podatek, da kar na dveh vidnih mestih v Gradcu s posebnim videom vabimo na našo tekmo, pove precej,« pove Boris, ki ima le to smolo, da ekipa nima lastnega stadiona v Gradcu, zato domače tekme igra v 70 kilometrov oddaljenem Leobnu, s katerim se je klub združil v minuli sezoni.