»Dober dan, Marko. Imate kaj za odpad?« ga je vprašal mali Rom, 45-letni Baloh pa mu je prijazno ponudil odsluženo otroško kolo. Prav nič ni zavijal z očmi, to je nasploh njegova posebnost, celo takrat, ko prevozi 5000 kilometrov in opazi senco, ki jo opazi vsak, ki gre nekoliko predaleč. Pri njem se vse vrti okoli njegovega najljubšega prevoznega sredstva – kolesa. Kot smo že nekajkrat poročali, je Marko Baloh – človeški računalnik na kolesu. Ampak o tem morda malce pozneje.
Tretji v najdaljši preizkušnji
Slovenski ultramaratonski kolesar iz Črnuč si lani, potem ko je kot tretji pripeljal v cilj najdaljše preizkušnje, dirke po Ameriki (Raam), kot je navada pri športnikih, ki jim njihova panoga pride dobesedno v žilo, ni namenil preveč časa za počitek. Ali pač. Že mesec dni pozneje jo je ubral po Švici, »900 kilometrov, 13.000 višincev«, kot je z nasmeškom poudaril, pravzaprav, kot da to ne bi bilo nič. »Ful sem bil razočaran,« le ni mogel skriti četrtega mesta oče dveh otrok, ki je sicer rojen za zmage. Mimogrede, leta 2009 je po Švici že dvignil roke visoko v čast svojega zmagoslavja.
No, oktobra si navadno le vzame čas za krajši počitek. Ni trajal dolgo. Že novembra je začel nabirati kilometre. »Letošnja sezona je namenjena naslednjemu Raamu,« je dejal, medtem ko je čistil kolo. Tudi Dirka okoli Slovenije (DOS), ki se bo začela ta teden, je nekakšna priprava. Raam dejansko zahteva vse: znanje, sposobnost, organizacijo, predanost, odrekanje.
Nekaj čez tisoč kilometrov okoli Slovenije pomeni nasploh eno najtežjih dirk, tega se zaveda tudi Marko, ki je lani slavil, potem ko je v zadnji tretjini strl odpor Avstrijca Christopha Strasserja, ta pa mu je potem vrnil milo za drago – na Raamu. Tudi letos se bosta srečala.
Tudi tokrat prvi favorit
Po slovenskih cestah bo od četrtka zvečer do nedelje vozilo vsaj deset udeležencev Raama. »Ker letos nimam nobenega tekmovalnega pritiska, sem začel vrteti pedala dosti bolj lagodno,« je dejal Marko. Lagodno? »Da, lani sem imel ob tem času prevoženih že 13.000 kilometrov, letos le 9000, tretjino manj.« Dobro, nam se je sicer že to zdelo ogromno, njemu, ki tekmuje že 30 let, pač ne. »Vseeno mislim, da letos vendarle nisem tako dobro pripravljen, letos še sploh nisem tekmoval,« je povedal le nekaj ur zatem, ko se je pripeljal še z zadnjega resnega treninga pred prvim vrhuncem sezone, ki ga je opravil v ritmu tekme. Če ne bi imel dveh defektov, kar je čisti Murphyjev zakon, se strinja Baloh, bi šel še proti Trebeljevemu, tako pa se mu je že mudilo in jo je iz Zidanega Mosta raje ubral kar proti domu. »Štiri ure in pol, 160 kilometrov, povprečno 36 kilometrov na uro,« je na kratko obnovil.
Na samo dirko, pravi Marko, je bolje priti čim bolj spočit, zato ne gre pretiravati.
Konkurenca, kot pravi, ne bo nič drugačna, Marko pa bo s svojo računalniško precizno časovnico, ki jo nosi v glavi, tudi tokrat prvi favorit. Razmišlja takole: »Da bi mi žreb poklonil čim boljšo številko, da le ne bi štartal preveč blizu Strasserju.« Marko bi namreč rad odvozil svojo dirko, tako kot lani, ko je bil brez konkurence. Tedaj ni odvečnih misli, je le golo nabijanje kilometrov, boj s samim sabo.
To pa še ni vse: julija naj bi se udeležil še prestižne dirke okoli Oregona, še prej bo poskusil zrušiti Robičevih 840 kilometrov, svetovni rekord v 24-urni vožnji na prostem, avgusta pa Baloha čaka še 24 ur Le Mansa, dirka, na kateri več kot 400 udeležencev kroži po znameniti 4,5 kilometra dolgi pisti.
»No, da le ne bodo bralci mislili, da nisem pozimi nič počel,« se je za hip predramil ultramaratonec. »Napisal sem knjigo!« Seveda, pa tudi film o njem so posneli: Pot v neskončnost.
