ALMATI – Eva Boto je odšla zapet svojo pesem v Azerbajdžan, na drugem koncu Kaspijskega morja pa biva in deluje slovenske matere sin Vojko Lazar. Kazahstanci so ga za leto dni najeli za trenerja ženske članske vrste, ki je azijski prvak, na lanskem svetovnem prvenstvu v Braziliji so bile 19., na olimpijskih igrah v Pekingu pa 10. Če bodo oboji zadovoljni, bo Lazar tam ostal še štiri leta. »Najprej bi rad spoznal okolje,« pojasnjuje Lazar, zakaj pogodba le za leto dni. Stik s Kazahstanci je navezal že pred časom prek predstavnikov njihove zveze in nekaterih ljudi z ministrstva. »Ker so bili v fazi pomlajevanja članske reprezentance, jih je zanimalo, ali sem pripravljen na dogovor in prevzem funkcije selektorja in trenerja reprezentance,« pravi Lazar, ki smo ga ujeli v prestolnici Almati.
K selitvi so pripomogli finančni razlogi
Na voljo ima stanovanje in avto, če je treba, tudi prevajalca. Navadil se je tudi na hrano. »Kruha skorajda ne jedo, na krožniku je več zelenjave,« pojasnjuje. Ne skriva, da so poleg športnih motivov svoje k selitvi dodali tudi finančni razlogi. »Ugodni so,« namigne, številke pa ne izvemo. Dela mu ne manjka, za okolišenje ni časa, čeprav je v mestu navezal stik z enim od poslovnih partnerjev, ki trguje s Slovenijo. »V glavnem se družim s predstavniki rokometne zveze, a mi tudi za to ne ostaja veliko časa, ker imam dokaj natrpan program,« še pove Lazar.
Z Gold Clubom je bil pokalni prvak
O tem, da bi še koga od Slovencev zvabil v Kazahstan, je še prezgodaj govoriti. »Če se bo za to pokazala potreba, bom tudi o tem razmišljal. Štaba reprezentance za zdaj še nisem povsem kompletiral,« razloži Lazar. To ni njegova prva izkušnja v ženskem rokometu. Z ekipo M-Degro Pirana je bil drugi v DP Slovenije, nastopali so tudi v evropskem pokalu EHF. Nase je opozoril leta 2005, ko je bil z Gold Clubom pokalni prvak. Kako pa se z rokometno žogo znajdejo Azijke? »Mislim, da je tukajšnji rokomet za odtenek slabši kot v Evropi. Je pa tudi nekaj zelo kakovostnih reprezentanc, kot so Japonska, Kitajska, obe Koreji, pa tudi Kazahstan.«
Letos Lazarja čaka prvenstvo Azije, decembra z dekleti odhaja v Južno Korejo. Ne glede na zelo močno konkurenco in dejstvo, da pomlajuje ekipo, so ambicije vedno visoke. »Dober rezultat bi potrebovali tudi zaradi dviga samozavesti, zaradi slabše uvrstitve ekipe na lanskih olimpijskih kvalifikacijah in svetovnem prvenstvu v Braziliji,« nadaljuje Lazar in je ponosen na igralke, ki so marljive in prizadevne.
Razmere dobre, treba je le veliko potovati
Razmere za trening so dobre, na razpolago imajo, kar jim srce poželi. »Problem je le v tem, da je Kazahstan zelo velika država (osma na svetu), zato morajo igralke ogromno potovati tako na tekme kot na zbore reprezentance,« je edina skrb, ki tare Slovenca na azijskih prostranstvih.
Šest tisoč kilometrov proč od Slovenije se sporazumeva rusko, angleško govori peščica Kazakov, njihov jezik pa Vojko slabše razume, trenutno uporablja le nekaj osnovnih izrazov. »Pogrešam vse svoje, še posebno vnuke in pa seveda prijatelje ter dobro jutranjo kavo, ki jo tu težko dobiš,« še doda v prepričanju, da bo tudi to pot uresničil svoje športne cilje.
