ISTANBUL – Slovenski navijači so še enkrat dokazali, da so evropski prvaki. Pa saj smo to vedeli že prej: za košarkarsko reprezentanco so romali na različne konce Evrope in sveta, v nedeljo pa so bili nagrajeni. »Zdaj je lahko konec sveta,« je bilo nekaj minut po koncu finala evropskega prvenstva slišati v dvorani Sinad Erdem. No, sveta ni konec, treba bo domov, so hiteli razmišljati tisti, ki so bili tri ure po tekmi že na letalu za domovino. »Ponedeljek je, zjutraj je služba,« je dejal Milan Jamšek, ki je s prijatelji priletel na finale in tekmo za tretje mesto. »Take tekme se ne zamudi, tu se piše zgodovina,« so bili jasni navijači iz Sevnice in Boštanja.
Pred dvorano smo srečali tudi trojico iz Šmartnega pri Tuhinju. »Mi smo Primož, Matjaž in Bogdan,« so se sinhrono predstavili. »V Turčijo smo prišli v navijaških majicah, ki nam jih je osebno podaril nekdanji predsednik košarkarske zveze Dušan Šešok,« so se pohvalili. »Hvala, šef Janez, hvala, šefica Sonja, za prost dan,« je nato trojec kar prek Slovenskih novic poslal zahvalo svojim nadrejenim za prosti ponedeljek.
Grega Juntez je sedel za volan kombija in se s prijatelji pognal na 21 ur dolgo pot od Slovenije do Istanbula. »Malce je bilo naporno, vozil sem. A nič zato. Hotel sem biti zraven! Vse za ta pokal, vse za to kanto, ki si jo igralci zaslužijo,« je bil dobre volje.
Takoj v službo
Evropski prvak v ljubezni do reprezentance pa je Demijan Klinc, ki je na tekmo v Istanbul priletel iz 10.775 kilometrov oddaljenega San Francisca. »Vozovnico sem kupil tri ure pred poletom. Malce sem kolebal še dan prej, potem pa sem se odločil. Nisem hotel zamuditi tega dogodka,« je povedal 37-letni inženir, ki dela v ZDA. »Košarka je del mene. Igral sem s Sašem Zagorcem, sodil pa sem Goranu Dragiću in Gašperju Vidmarju, ko sta bila še srednješolca,« izvemo še nekaj podrobnosti, ki Demijana povezujejo z našo izbrano vrsto. Časa za veselje je bilo bolj malo, že zjutraj je odletel domov, kjer ga čaka služba. V službo so včeraj prišle tudi Andreja iz Ljubljane, Katjuša iz Hrastnika in Vlasta iz Kamnika. Dekleta so se sprijateljila na letu na finale. Pohvalile so se, da so jih doma podprli v tem, da gredo na pot. »V 24 urah smo odšle in se tudi vrnile,« so še povedale.
Za Slovenijo sta navijala tudi Bojan in Simon iz Medvod. Prišla sta po zmagi v četrtfinalu, potem pa pospremila fante do zlata. Bila sta srečna, vesela in pomirjena. »Finančno pa je tole kar zalogaj. Tisočaka sem dal, da sem bil tu par dni. Lepo bi bilo, če bi bilo to bolj dostopno. Prepričana sva, da bi lahko agencija našla cenejše vozovnice,« sta potarnala naša sogovornika.
»Ni nam všeč – kupili smo vozovnice za prvi sektor, dobili pa drugega. Tudi pijača v slovenski hiši je bila dražja kot dan poprej. Pripravili so kar slovenski cenik. Če bi bili res pravi profesionalci, bi vsaj starega skrili,« je drugo plat navijaške zgodbe razkril zvesti navijač, ki pa bo vse slabo pozabil, ker je Slovenija evropski prvak. Vsi zvesti navijači pa so prišli na svoj račun sredi ponedeljkove noči, ko je avtobus z reprezentanco pripeljal ekipo, v soju bakel in petard je parkirala, potem pa ob skandiranju odšla na večerjo. Ko so napolnili želodce, je sledijo slavje z navijači in družinami. |
