Viski preskočil, da ne bi med analizo zamenjal tekmeca

Od leta 2001 je Jaka Lakovič nosil dres Slovenije. Postal je sinonim pripadnosti Triglavu na prsih. Pa ni bilo vedno lepo in lahko. Pika na i njegovi karieri je zmanjkala. V igralski pokoj je šel lani brez kolajne. A ni čakal dolgo, da je prišel na svoj račun. Kot pomočnik selektorja Igorja Kokoškova danes zvečer s kolajno prihaja iz Turčije, kjer se je njegova reprezentančna pot dejansko začela!
Debi na eurobasketu ste doživeli 31. avgusta 2001 proti Španiji, dobili ste 10 minut, potem do konca prvenstva nič več.
»Vse skupaj se je začelo s predtekmovanjem v Ankari, kjer nismo bili uspešni. Poslovili smo se po prvem delu. Dobil sem prve izkušnje, ki so mi koristile.«
Do danes se je v dresu Slovenije nabralo grenkih izkušenj. Leta 2005 boleč poraz proti Nemcem v četrtfinalu, leta 2007 epski poraz proti Grkom, izgubljen boj za bron leta 2009, nekompatibilnost s selektorjem 2011 ter zlom pod težo bremena gostitelja 2013. Je to včeraj obliž na to neizživeto hrepenenje?
»Da, to odtehta prav vse. To je nagrada za reprezentanco, ne zame. To si je zaslužila ta reprezentanco, ki je rasla, se razvijala ter napredovala tako kot Košarkarska zveza Slovenije. Vedno smo bili blizu, trkali smo na vrata... Pomagali smo tlakovati pot, na katero smo sinoči tudi dokončno stopili in se zapisali med nesmrtne.«
Kaj se je v vseh teh letih dogajalo v izbrani vrsti?
»Nič posebnega, super je bilo. Vsako poletje se je bilo lepo zbrati. Vsako leto pa je imelo svojo zgodbo. Precej lepih spominov mi je ostalo. Tudi odnosi so bili zgledni.«
A vendarle ne tako ali dovolj, da bi naredili končen korak, ki je uspel tej reprezentanci.
»Letos je res super. Pa saj je bilo tudi v drugih letih dobro. Morda prelomnica tega je bil leta 2005 Beograd, ko se je menjala generacija, pa kemija in reprezentančni duh sta se takrat rodila. Potem se je to le še nadgrajevalo.«
Drugače bom rekel – ob sprehodu skozi vse reprezentance od leta 2005, ki sem jih spremljal, lahko mirno rečem, da vodja nikjer ni imel take podpore in odobravanja, kot ju je imel letos Goran. Še več: letos je bila ena žoga za vseh 12 igralcev dovolj, v preteklosti, to veva oba, ne.
»Morda res. Gogi je v tej ekipi pravi vodja. Pa ne le v tej, tudi v prejšnjih letih je začel prevzemati vlogo liderja. Letos so to fantje dobro sprejeli. Pa tudi Goran se je razvil, postal zrel in še boljši igralec. Vse skupaj je bilo ključ do uspeha«.
Kam vam seže spomin ob omembi imena Goran Dragić?
»Z nami je bil prvič v reprezentanci leta 2006 na svetovnem prvenstvu na Japonskem. Bil je novinec. Večje in pomembne vloge niti minut ni dobil ali imel. To so bil začetki. Leto pozneje je imel že vidnejšo vlogo.«
Letos ste imeli ob sebi še enega novinca, ki pa je vse prej kot to.
»Luka Dončić je nov v tej reprezentanci, a se to ne vidi. Imel je že vidno vlogo v Realu, zato mu tako visok nivo košarke ni tuj. Fenomenalno se je vključil v ekipo. S svojim talentom in kreativnostjo je okužil vse soigralce, ki hočejo na vsak način igrati z njim. Zdi se mi izjemno, da se to dogaja igralcu, ki je sploh prvič z nami.«
Verjetno hočejo biti ob njem, ker jih dela boljše.
»Točno to! Ne le da dosega točke, zna tudi podati. S svojo genialnostjo najde soigralca, ko ta tega niti ne pričakuje. S tem še dodatno povezuje ekipo.«
Gogi vodja, Luka novinec, Lakovič pa trener v močnem strokovnem štabu.
»Igorju stojimo ob strani, ko nas potrebuje. Pomagamo mu, delamo vse, kar je potrebno za najboljšo pripravo ekipe na taktičnem in individualnem nivoju. Na prvenstvu stare celine smo analizirali tekmeca, členili analizo do potankosti, filtrirali podatke na tisti minimum, da bo igralcem zadostovalo za dobro pripravo. Vseh podatkov je preveč, nemogoče si jih je zapomniti ali predstaviti. Zato je treba najti objektivne točke.«
V kakšni obliki igralci dobijo te podatke?
»Na videu in na papirju, predvsem pa direktno na treningu. Časa za pripravo je na velikih tekmovanjih malo, zato je treba najti bistvo, ki pomaga košarkarjem.«
Po navadi se dela ponoči. Vam kdaj pri budnosti pomaga kak viski, ki je pri košarkarskih trenerjih cenjena pijača?
»Viski ravno ne. Če bi bil, bi se lahko zmotil pri analizi tekmeca. Pomagamo si vse v želji, da ostanemo budni in da izkoristimo čas.«
Leto 2017 je prelomno tudi za vas.
»Lahko bi rekel kar neverjetno. Po koncu kariere sem šel takoj med trenerje. V minuli sezoni sem bil vključen v delo dveh ekip v Barceloni, po vse dneve sem bil v dvorani in pisarni. Povsem brez počitka sem šel še na trenerski tečaj seminar v Zaragozo, potem pa takoj na priprave reprezentance. A trdo delo se obrestuje, zato mi ni nič težko.«
Kdaj pa vas pričakujejo v Bilbau, kjer ste bili pred kratkim imenovani za pomočnika trenerju Carlosu Duranu?
»V četrtek dopoldne sem že na delovnem mestu. Zvečer bo predstavitvena tekma, igramo proti Hapoelu iz Jeruzalema. Kmalu sledi začetek domače lige in pokala EuroCup.«
Ste pričakoval to selitev v Bilbao?

»Bilbao se je obrnil na Barcelono z željo, da z mano opravi intervju. Barci je bilo jasno, da bi mi uspešen intervju omogočil korak naprej v moji karieri. Takoj so mi dali proste roke. Vesel sem, ker je bilo vse tako korektno.«

Kaj pa družina? Ste mož in ponosen očka dveh sinov.
»Vsi gredo z mano v Bilbao. To je ta morda manj lepa plat vrhunskega športa, ko se ves čas seliš. A dovolj mi je, da ženo in otroka že dva meseca gledam le prek videoklicev!«
Reprezentanca je sinoči končala neko krasno obdobje. Novembra se začnejo kvalifikacije za SP 2019. Boste med sezono na voljo izbrani vrsti?
»V pogodbi imam zapisano, da se lahko udeležim reprezentančnih akcij. A eno je papir, drugo pa dejanska situacija. Odvisno bo, koliko dela me bo čakalo.«
Pa bi vas zadržali v reprezentanci?
»Moja praksa je taka, da se pred koncem akcije nisem hotel pogovarjati o ničemer, ampak sem bil fokusiran le na to. A če me iz reprezentance pokličejo, sem na voljo!«
Bosta Igor Kokoškov in Goran Dragić ostala ob izbrani vrsti ali smo sinoči videli labodji spev?
»Ne vem. Vsi bi radi, da nadaljujeta. Goran ima v nogah še nekaj let vrhunske košarke. A odločitev bo njuna, mi pa jo bomo spoštovali.«
Verjetno se oba strinjava, da je Igor Kokoškov naredil veliko remek delo na klopi Slovenije.
»Igor je arhitekt te igre Slovenije. Je vrhunski trener, ki je v evropsko košarko vpeljal ameriško filozofijo in miselnost. Slovenija je igrala dinamično in agresivno košarko, ki je bila pisana na kožo Goranu, ustrezala je karakteristikam te ekipe. Košarkarji so sprejeli Igorjevo filozofijo, igra in rezultat sta krasna, navijači pa srečni. Da ne pozabim: Igor je tudi velik človek, ne le izjemen trener.«
Prav Igor pa je poskrbel, da vas imajo Katalonci še raje, kot so vas imeli že med igranjem v Barceloni. Slovenija je premagala Špance v polfinalu.
»Po tekmi sem res dobil precej čestitk iz Katalonije, a tudi iz drugih delov Španije. Čestitali so mi kolegi z letošnjega šolanja v Zaragozi. Vsi so bili navdušeni nad našo igro!«