LJUBLJANA – Danes bo Igor Kokoškov še v Ljubljani pojedel kosilo. Potem pa adijo. Verjetno nikoli več v Sloveniji v vlogi selektorja košarkarjev. Ali pač. Kokoškov je opozoril nase tudi košarkarsko Evropo. Eni mu napovedujejo, da bo prvi Neevropejec na klopi NBA-kluba, drugi, da bo prišel na staro celino in prevzel enega od gigantov. Igor se le nasmehne. Tako, da bi ga imela vsaka slovenska tašča za zeta. Mož je uglajen, preprost in sila uspešen. Zadnje je dokazal tudi na klopi Slovenije, ki jo je vodil do evropskega zlata. Zdaj se poslavlja, prihodnji teden že začenja sezono v ligi NBA. Ritem je za 45-letnega trenerja neusmiljen. Ne pritožuje se. Prisega na perfekcijo. Tudi ko se pogovarjamo
Noč na torek je bila kratka. Menda ste legli k počitku, ko se je že danilo.
»Precej kratka noč. Malce smo se poveselili. Predvsem pa mi je bilo na vsakem koraku jasno, kakšno srečo smo naredili temu narodu. To je res neverjetno. Lahko ste upravičeno ponosni na svoje košarkarje. Pa saj vidim, da ste. Znate se veseliti.«
Je zdaj kaj drugače v hotelu? Slišali smo, da se zadnji dan in pol le fotografirate.
»Ja, je kar gneča okoli mene.«
Vam to godi? Ali ste se tega navadili v Ameriki?
»Reprezentanca je osrečila narod, to šteje. Po takem uspehu mi nič težko.«
Pa saj so vsi napovedovali, da bo medalja.
»So, slišal sem jih. Vsi so bili glasni. Sam pa sem lahko obljubil le to, da bomo z ekipo pošteno in trdo delali. Ko sem slišal, da se spet govori o medalji, sem izklopil telefon in rekel, gremo delat.«
Ste kdaj pristopili h generalnemu sekretarju Košarkarske zveze Slovenije Raši Nesteroviću in mu prijateljsko rekli, naj malce umiri konje?
»Ne, nikoli. Jaz opravljam svoje delo, on svoje. Tako kot se jaz ne vmešavam v njegovo delo, se tudi on ni vmešaval v moje. Tu je zgodba zame končana. Te napovedi so bile za navijače in medije.«
Igrali ste lepo košarko. Obrisi so bili vidni v času priprav, a tisto popolnost ste prihranili za EP. Ko ste dvakrat izgubili v Izraelu, sem vam napisal sporočilo, Igor, spite mirno.
»Spomnim se. Ta Izrael.«
Kaj se je takrat dogajalo z ekipo?
»Na pot v Izrael se nismo prilagodili, tudi v Tel Avivu se nismo znašli. Tekmi smo odigrali brez prave energije.«
Ste se potem le razjezili?
»Sem. Pa saj se drug na drugega zderemo na treningu. Na tekmi je treba pokazati enotnost, osredotočenost in zbranost. Vroča kri in jeza v takih situacijah ne koristita.«
Kaj se je zgodilo po Izraelu?
»Vsi smo se zavedali, od kapetana naprej, da tako ne gre več. Ko zdaj analiziram, smo lahko hvaležni, da se nam je zgodil ta turnir v Izraelu.«
Kot naročena je prišla Hrvaška. Ki jo je najslajše premagati. Izvedeli smo, da ste jih na tekmi za zaprtimi vrati razbili, 16 točk v našo korist je bilo.
»Res je bilo dobro, nekaj fantov sem menjal, nekaj postavil drugače in je delovalo. Na krilih te zmage smo šli na evropsko prvenstvo.«
Kjer ste uvodoma pustili dober vtis.
»Smo, a v naših mislih je bila le Poljska. Z željo, da začnemo z zmago. Potem pa iz tekme v tekmo. Vse do naslova.«
Goran Dragić je suvereno začel EP, potem se je dvignila ekipa.
»To smo potrebovali. Goran je odigral fenomenalno, potrdil je, da je eden najboljših igralcev v tem hipu. Skrivnost njegovega uspeha? Preprosto: bil je Goran.«
Pravi, da je srečen, da je naredil krono v reprezentančni karieri. Vi imate zdaj oboje – leta 2004 ste bili prvak lige NBA, letos ste evropski prvak. Kdaj bo Goran prvak lige?
»V tem hipu je v Miamiju, ki velja za izvrstno organizacijo. Nima pa ekipe, ki bi lahko napadla vrh lige. A to se lahko v hipu spremeni.«
Z Goranom ste bili že leta 2008 v Phoenixu. Ste mu poskušali že takrat lajšati dni z mislijo o reprezentanci?
»O slovenski izbrani vrsti nisva govorila, sam sem bil selektor Gruzije. Sem pa opazil, da je Goran velik patriot in da je vedno oboževal igranje v dresu Slovenije.«
Se zavedate, da ste s svojim delom v času reprezentance naredili vse igralce boljše?
»V prvi vrsti je treba poudariti, da sem imel ta privilegij, da sem lahko delal s temi fanti, ki so zelo dobri ljudje. Zasluge za njihov napredek pa gredo njim, ker so se odrekli poletju in trdo garali. Zato tudi napredek. Z zadovoljstvom bom spremljal njihove klubske sezone.«
Kot ameriški trener na klopi ameriške zasedbe ste poskrbeli, da so Američani pozorneje spremljali EP.
»Vedite: Američani dobro vedo, kaj se dogaja v Evropi, Smo v 21. stoletju, podatki in informacije krožijo. Trenerji si ne krademo zamisli, si jih pa izmenjujemo.«
Kako naprej?
»Danes potujem v Združene države Amerike, v Arizoni živi moja družina. Potem se selimo v Salt Lake City, kjer v nedeljo zvečer začenjamo pripravljalni kamp.«
Kaj pa se bo zgodilo s Slovenijo?
»Moramo ostati na nivoju vrhunskih evropskih in svetovnih ekip. Žal mi je, da prvenstvo ni štelo tudi kot kvalifikacije za SP ali olimpijske igre kot v preteklosti, drugače bi Gogija prepričali, da bo zaigral še na naslednjem turnirju.«
Vas očitno ne bo.
»Z ekipo nedvomno ostajam povezan, postali smo pravi prijatelji. Že v kvalifikacijah novembra in februarja je nemogoče, da bi bil tukaj. Bilo bi nekorektno, da bi nekdo vodil ekipo v kvalifikacijah, potem pa bi prišel jaz.«
Pa vendarle ostajate nekako povezani z našo košarko.
»Skupaj se bomo dogovorili, kako. Zanesljivo bom pomagal tudi naprej, morda kot svetovalec, morda bom prišel in pomagal. Pomembneje za vas je, da bo hitro jasno, kdo bo lahko igral v kvalifikacijah in kaj bo s košarkarji v evroligi.«
