Podobno kot v Madridu je Luka Dončić najbolj oblegan košarkar tudi v slovenski reprezentanci. Za čudežnega fanta, ki ima za seboj odlično sezono pri Realu, so prošnjo za intervju poslali celo iz Argentine in Avstralije. Osemnajstletni Luka bi lahko tako na reprezentančnih pripravah samo sedel in odgovarjal na vprašanja, če bi želel ustreči vsem novinarjem. A v reprezentanci je vendarle predvsem zato, da prvič zaigra na velikem tekmovanju in v svoj življenjepis vpiše nov pomemben mejnik.
Ste kaj živčni pred evropskim prvenstvom?
Nič posebnega. Igral bom samo košarko, enako kot vsak drug dan. Sem predvsem vesel, ker bom spet doživel nekaj novega.
Bi lahko reprezentančni debi primerjali s prvo tekmo za Real Madrid proti Unicaji?
Takrat sem bil nervozen, saj sem prvič zaigral v članski ekipi in nisem vedel, kako vse poteka. Zato zdaj ni enako, toda v vsakem primeru bo igranje na evropskem prvenstvu zame velika čast.
Izkazali ste se na obeh prvih tekmah, v klubu in reprezentanci.
Igral sem kar dobro, toda zdaj bo nekaj pomenilo le, če bomo uspešni tudi na evropskem prvenstvu. Upam na odlične igre in uspeh celotne reprezentance.
Ste morali za reprezentančni krst »pretrpeti« še kaj hujšega od petja po tekmi? Morda v hotelu ali na treningu?
Krst je bilo samo petje. Več dela imam le zato, ker moramo najmlajši igralci v reprezentanci poskrbeti še za kakšno drugo stvar pri prtljagi ali kaj podobnega.
Hitro ste se vključili v druženje med soigralci, poskrbite namreč za marsikatero šalo.
Vključil sem se brez težav, saj sem med samimi dobrimi fanti. Smo kot družina, kar velja tako za igrišče kot vso ostalo dogajanje.
Katerega soigralca najlažje ujamete v šalo?
Verjetno Eda Murića. Včasih se ga malo lotimo, a ne preveč. Na koncu se vsi šalimo iz vseh, toda vsaj jaz se največkrat pošalim prav iz Murića.
In na koga se spravite najmanjkrat?
Nedvomno na Gašperja Vidmarja. Iz njega si nihče ne upa zbijati šal. Ker potem te lahko udari s svojo ogromno roko, kar zagotovo ni prijetno.
Kdo je najboljši na playstationu?
Imeli smo nogometni turnir, v finalu sva pristala jaz in Vlatko Čančar, toda moram priznati, da me je na koncu premagal z 2:0.
Vas tudi v Sloveniji tako pogosto prosijo za skupno fotografiranje kot v Španiji?
Precej podobno je. Včasih me kdo ustavi, toda ni prehudo. Lepo je, če ustrežem tistim, ki me podpirajo. Ko sem zunaj, malo čutim, da me ljudje gledajo, vendar ne preveč. Slovenci in Španci so približno enaki. Tisti, ki hoče skupno fotografijo, me kar pogumno vpraša. V obeh državah so super in odprti ljudje.
Kako je na morju na Krku? Imate tam več miru?
Malce več, toda poznam skoraj vse v kampu, saj hodim na Krk že od rojstva. V kampu je precej Slovencev, zato se počutim kot doma. Tu in tam kdo ne verjame, da igram za Real, toda kaj preveč se o teh stvareh na morju niti ne pogovarjamo. Če gremo na igrišče, igramo košarko samo za veselje.
Vas še kdo izzove za košarkarsko partijo kot nekoč nek nizozemski fant?
Vedno se najde kdo. Igramo predvsem s prijatelji, vsak dan tudi kakšen drug šport. Košarko, nogomet, rokomet … S tistim Nizozemcem smo najprej igrali dva na dva, potem je želel z menoj še ena na ena, toda nisem igral zares, da se ne bi poškodoval. Na koncu smo mu povedali, da igram za Real in smo se skupaj fotografirali.
Tudi na tekmah se zdi, da igrate povsem sproščeno. V spominu je denimo ostala akcija, ko ste si dali žogo v prodoru proti Baskonii kar med nogami.
Vse je bilo zelo spontano. Preprosto se je zgodilo. Nič nisem razmišljal ali načrtoval. Samo šinilo mi je skozi glavo in sem storil.
Veste, da ima zdaj slovenska reprezentanca več Realovih košarkarjev kot španska izbrana vrsta?
Dobro vem, saj so nekateri Realovi košarkarji odpovedali nastop za špansko reprezentanco, Sergio Llull pa se je poškodoval. Vseskozi se slišim s številnimi iz Reala. S trenerjem, pomočniki, igralci in z vodstvom.
Ste s kakšnim Realovim soigralcem stavili, kdo bo zmagovalec morebitne tekme Slovenija – Španija?
Z Rudyjem Fernandezom sva stavila in napovedal sem slovensko zmago. V igri je dobra večerja.
Kako sicer sprejemate Realovega trenerja Pabla Lasa in njegove občasne glasne besede?
Kot nekaj normalnega. Prepričan sem, da če ti trener veliko govori in se včasih tudi zadere nate, je to zgolj zato, ker hoče nekaj narediti iz tebe. Če je tiho, se s tabo ne pogovarja in te ne popravlja, potem ga prav malo briga zate. Prav zato sem navajen, če trener včasih zavpije.
Po porazu proti Darušafaki v četrtfinalu evrolige ste bili zaradi trenerjevih besed precej potrti, toda zatem ste bili na naslednjih dveh tekmah najboljši Realov košarkar.
Tedaj sem bil razočaran bolj zaradi slabe igre kot zaradi trenerja. Dobro vem, da kmalu pride naslednja tekma. Če slabo igraš, se moraš nekaj naučiti, da lahko potem dobro igraš na naslednji preizkušnji.
Je za Real Madrid res pomembnejša evroliga od domačega prvenstva?
Ne, pri nas je vse isto. Če ne igraš vedno na vso moč, se lahko hitro poškoduješ. Malce drugače je v nogometu, saj ima Real ogromno evropskih lovorik in je najboljši klub na svetu. V Španiji in Madridu tako ali tako vsi govorijo o nogometu. Ko imam čas, grem tudi jaz na tekmo.
Kako dobro poznate Cristiana Ronalda?
Težko rečem, da poznam nogometne zvezdnike, saj smo bili le dvakrat na skupni večerji nogometašev in košarkarjev. So povsem normalni fantje, za mizo so bili takšni kot vsi ostali ljudje. Z Ronaldom sva sedela skupaj, pogovarjala pa sva se o povsem vsakodnevnih stvareh.
Koliko ste v stiku z Janom Oblakom, vratarjem Atletica Madrida?
Kar precej. Če odigram dobro tekmo, mi takoj čestita, skupaj greva tudi na kakšno večerjo.
Se lahko družita v javnosti, glede na to, da sta Real in Atletico goreča rivala?
Ker sva Slovenca, vsi razumejo, da se druživa, zato ni nobenih težav.
Boštjan Nachbar je namreč rekel, da kot košarkar Betisa ne sme iti na tekme Seville.
Ne, tega pri nas ni. Jaz sem denimo že bil na tekmi Atletica, potem ko me je Jan povabil. Nimamo nobenih prepovedi ali omejitev.
Vam prija španski način življenja?
Res je dobro, posebno v Madridu. Španci sicer precej pozno večerjajo. Včasih rečem, če bi šli na večerjo ob osmih zvečer, a Špancem je to povsem prezgodaj, zato gremo ob desetih, toda jaz sem takrat že zaspan. Tudi hrano imajo dobro, toda še vedno imam raje slovensko.
