LJUBLJANA – »Ah, počakajte še malo, prvenstvo je na sredini,« nas takoj opozori dr. Slobodan Macura, zdravnik slovenske košarkarske reprezentance, ki je v košarki že 35 let. Začel je pri Unionu Olimpiji. »Naključje je hotelo, da je tedanji predsednik kluba Milan Kučan v UKC povprašal mojega predstojnika, kdo bi bil zdravnik v Olimpiji. Ko me je predstojnik povprašal, nisem omahoval, košarko imam zelo rad,« razkrije dobrodušni Macura, ki je od vsega začetka tudi reprezentančni zdravnik.
Macura hipoma našteje nekaj košarkarjev, ki so imeli srečo in so se v loku izognili poškodbam: »Peter Vilfan, Vinko Jelovac in Rašo Nesterović so bili včasih tisti, danes pa je izjemno dobro fizično pripravljen Zoran Dragić.« |
Okrepitev v štabu
Poškodb je danes precej več kot včasih, prizna. »Ko sem prišel, je bila to povsem druga košarka, v primerjavi z današnjo kot noč in dan … Danes skorajda ni ekipe, ki bi skozi tekmovanje prišla brez poškodb.« Opazi, da igralci zdaj precej več časa namenijo fizični pripravi. Delo zdravnika je tesno povezano s fizioterapevtom in kondicijskim trenerjem, s fizioterapevti (Teo Djekič, Gregor Zdolšek, Martin Klešnik) poiščejo način, kako odpraviti težavo ali bolečino. Sodeluje tudi pri kondicijski vadbi, ki jo v reprezentanci vodi Tomaž Brinec, in ugotavlja, da se je z njegovim delom tudi ta izboljšala. Delo se zanj začne že pred začetkom priprav, čeprav po pravilu Fibe z igralci do nekaj dni pred uvodom reprezentančne akcije ne sme komunicirati. Ko pregleda laboratorijske izvide, košarkarjem po potrebi predpiše še kakšen tretma. »Niso redki, ki jim manjka železa.« Spremlja treninge, pri čemer mu občasno pomaga tudi stanovski kolega dr. Branko Cvetičanin, ki je pred dvema letoma okrepil zdravniško službo. »Če se kdo poškoduje, ne smemo izgubljati časa,« pravi Macura, ki ga kličejo tudi Bobo.
Skoraj oslepel
Za njim je veliko grenkih in sladkih ter reprezentančnih izkušenj. Rad se spomni evropskega prvenstva v Beogradu: »Takrat je ekipi z Alešem Pipanom uspelo prebiti urok preboja v drugi krog. Lepo in prijetno je tudi letos v Ljubljani in Celju. Občutki so izjemni, človek dobi občutek, da vsi dihamo in živimo za to reprezentanco.«
Precej bolj nesrečno je bilo prvenstvo na Poljskem leta 2009, kjer je Macura skoraj oslepel, pred začetkom tekmovanja mu je počila žilica. »Kolega iz Nemčije me je pregledal, ohrabril, jaz pa sem iz dneva v dan slabše videl. Po tekmi za 3. mesto sem s prvim letalom odletel v Slovenijo,« pripoveduje Macura, ki je bil potem še trikrat operiran, na levo oko pa zdaj precej slabše vidi.
