Kokoškov priznal: Sram me je, nisem se naučil vašega jezika

Jutri se končuje evropsko prvenstvo v košarki. Slovenija je v igri za kolajno. Vsaj za nekaj časa pa se od klopi Slovenije poslavlja tudi 45-letni trener Igor Kokoškov, ki je še tretji tuji trener (po Andrei Gianiju in Veselinu Vujoviću), ki je osrečil našo nacijo v kolektivnem športu. »Slovenija mi je ogromno dala. Zagotovo sem danes boljši trener, kot sem bil, preden sem prišel k vam,« je začel Kokoškov pogovor za Nedeljske novice.

Po uvodu, ki je bil milozvočen za slovensko dušo, je sledil šok. »Sram me je, nisem se naučil vašega jezika. Priznam, za jezike nisem nadarjen. To je moj minus. Nisem ravno poliglot,« se opraviči.

Recimo, da bo za to še priložnost. »Gremo do Tokia na olimpijske igre,« večkrat pravi njegov dobri prijatelj in zaupnik Miljan Grbović, ki v reprezentanci Slovenije skrbi za telesno pripravo fantov, izkazalo pa se je, da tudi za psihološko. To z olimpijskimi igrami ni iz trte izvito – Slovenija bi se uvrstila tja, če na prihodnjem svetovnem prvenstvu zasede najmanj sedmo mesto ali pa prek posebnih kvalifikacijskih turnirjev leta 2020 – tik pred igrami na Japonskem. Do takrat se morda pomiri tudi od sporov med Fibo in Evroligo prizadeta Evropa.

Igralcem je dal proste roke

»Položaj v evropski košarki je takšen, kot je. Zavoljo objektivnih okoliščin se moram posloviti,« je Kokoškovu jasno, da uvedba kvalifikacij za EP in SP med sezono onemogoča, da bi prihajal iz lige NBA (tam deluje od leta 2004) v Evropo. Šefi kluba Utah Jazz mu tega ne bi pustili. Tudi zdaj niso ravno srečni, ker Kokoškov poletja preživlja v Evropi. »Po drugi strani me razumejo in spoštujejo. Veselijo se mojih uspehov. V klub se vračam boljši, obogaten z novimi znanji, izkušnjami,« pravi Kokoškov, ki je v letošnji epizodi na klopi Slovenije pokazal nekaj več čustev. Prej je deloval kot hladen profesionalec, ki redko povzdigne glas. Saj tudi zdaj tega ne počne pogosto, a čustev ne skriva. Zna pa jih obvladati. Temu se reče čustvena inteligenca. Tudi ko Sloveniji ni šlo, je s svojo umirjenostjo med minutami odmora pomiril nervozne igralce, ki so se praviloma vračali na parket v boljši izdaji.

»Vesel sem, ker sem lahko vodil Slovenijo, o kateri ima košarkarski svet visoko mnenje. Pohvala velja dobro organizirani Košarkarski zvezi Slovenije,« je povedal Kokoškov, potem je beseda nanesla na parket, kjer pri njem ni filozofiranja. Tudi 24 akcij in 48 izpeljav ne, igra je preprosta. »Igro sem prilagodil igralcem, ki jih imam. Poudarili smo svoje pluse in skrili minuse. Sliši se preprosto,« pove trener, ki ni vztrajal pri šablonah.

Igralcem je dal proste roke, a v isti sapi je bilo jasno, kdo ima vsa pooblastila, kdo malce manj. »Vse se je vrtelo okoli Gorana Dragića,« ne skriva selektor, s katerim našega kapetana veže tudi tesno prijateljstvo. Prav Igor Kokoškov je bil tisti, ki je v ZDA v krstni sezoni v ligi NBA pomagal Goranu, da se ni uresničila zlobna napoved nekaterih, da bo Dragić postal Tragic. Goranova zgodba je znana, malce manj pa to, kako je do svojih ameriških sanj prišel Igor Kokoškov.

Zlom noge in še prometna nesreča

Rodil se je leta 1971 v malem srbskem kraju Banatski Brestovac. Oče je bil nogometaš, zato je upal, da bosta šla tudi sinova po njegovi poti. Igor ne, kmalu je začel igrati košarko v ekipi Vojvodina Stepa. Pravijo, da je bil dober branilec s strelskimi sposobnostmi, po potrebi je lahko igral na krilu. »Slišali smo zanj, zato smo ga odpeljali v Crveno zvezdo, kjer sem bil njegov trener,« nam pove Marin Sedlaček, srbski košarkarski strokovnjak, ki danes deluje kot skavt NBA v ekipi Philadelphie, in doda, da Igorjeva ekipa igra izvrstno, s svojo igro spominja na čase jugoslovanske košarke, ki jo je večina tako ali tako pozabila.

V Zvezdi je Igor hitro napredoval, igral pa je v generaciji, kjer je največjo kariero naredil zdaj trener Saša Obradović. Verjetno trenerja Igorja ne bi bilo, če si ne bi na treningu kadetov A in B januarja 1986 zlomil noge. Hud odprt zlom mu je, tako Sedlaček, ustavil kariero, a se je vrnil s še večjo vnemo. Sledil je odhod na služenje vojaškega roka, kjer pa je doživel hudo prometno nesrečo. Skoraj je ostal brez stopala, a so ga nekako rešili. Bilo je jasno, da ne bo igralec. Trener pa prav gotovo. Sprva v OKK Beograd, potem še v Partizanu.

Postavil kar več mejnikov

»Pokazal je, da je nadarjen. Leta 1996 sem bil predsednik mednarodne komisije v združenju košarkarskih trenerjev Jugoslavije. Imeli smo razpis za dva trenerja, ki bi odšla na šolanje v ZDA. Prizadeval sem si, da smo dodali še Igorja, ki je to dobro izkoristil. V ZDA si je nabral stikov in izkušenj,« ponosno pove Sedlaček. »Pred odhodom v ZDA smo mu hoteli ponuditi delo na zvezi, kjer bi skrbel za mlajše selekcije,« se Kokoškova spominja Predrag Bogosavljev, nekdanji generalni sekretar srbske košarkarske zveze.

V sezoni 1999/2000 je bil pomočnik trenerja na univerzi Missouri, potem pa tri leta asistent v LA Clippers. Sledilo je pet let v Detroitu, kjer je leta 2004 postal tudi prvak lige. Potem je deloval še v Phoenixu (2008–2013), Clevelandu (2013/14), Orlandu (2015), zadnji dve leti je v Utah Jazzu.

Igorju Kokoškovu družina veliko pomeni. Je poročen in oče dveh otrok. Ženi je ime Patricia, živijo pa v mestu Scottsdale v Arizoni.

Od leta 2008 je tudi v evropski košarki: sedem let je vodil Gruzince, od januarja 2016 Slovenijo. Postavil je kar več mejnikov: je prvi Neameričan, ki je postal pomočnik s polnim delovnim časom na kateri izmed univerz, sledili pa so še tile prvenci: 2004. prvi Neameričan prvak lige, leta 2006 pa je kot prvi Neameričan asistiral na klopi na tekmi zvezd. V minuli sezoni je zaradi bolezni svojega šefa glavnega trenerja Quina Snyderja vodil jazzerje na tekmi lige NBA – premagali so LA Lakers. O Igorju Kokoškovu se bo gotovo še slišalo.