Filipovski z Zelene Gore začenja pohod po Evropi

Danes se začenja nova sezona evrolige, v kateri pa Slovenija nima svojega kluba. Zadnjič je med elitno evropsko konkurenco nastopila Union Olimpija, ki zdaj igra v evropskem pokalu, ta je po moči takoj za starejšim sestrskim tekmovanjem. Stik z Evropo pa poskuša Slovenija ohranjati s pomočjo trenerjev. Med štiriindvajsterico klubov je eden, ki ga bo vodil Slovenec. Sašo Filipovski (dvakrat je bil tudi trener Union Olimpije) slabo leto sedi na klopi poljskega državnega in pokalnega prvaka Stelmeta iz Zielone Gore. Jutri bodo poljski prvaki še drugič v zgodovini začeli evroligo, Filipovski pa se veseli nove izkušnje.

»Hvaležen sem, ker imam službo, ker sem zdrav in ker lahko delam to, kar imam rad,« ne skriva zadovoljstva nad svojim življenjem. Lani je prišel na pomoč, ko je klub zapadel v rezultatsko krizo, na koncu je postal državni in pokalni prvak. Pred začetkom letošnjega državnega prvenstva je postal še zmagovalec superpokala. »Imam ekipo, ki je željna dokazovanja in treniranja. Zato grem vsakič z veseljem na trening,« Filipovski hvali varovance, jedra moštva ni menjal, okrepitve pa je skrbno izbiral. Pri sestavi je imel v mislih tudi pravilo, ki veleva, da morata biti na tekmah domače lige na parketu ves čas dva Poljaka. Iz podgoriške Budućnosti je pripeljal J. R. Reynoldsa, s šolanja v Združenih državah Amerike je prišel Črnogorec Nemanja Đurić, Filipovskemu bo prav prišel tudi izkušeni Dejan Borovnjak. V ekipi so ostali domači izkušeni asi. Največ veselja pa ima Filipovski ob spremljanju Marcela Ponitke, ki mu naš strateg ob trdem delu in ščepcu sreče napoveduje bleščečo prihodnost. »Želimo teči in igrati hitro košarko. Pameten napad je prva linija obrambe,« Filipovski napove, da bo njegova ekipa poskušala igrati atraktivno in učinkovito, ne pa le čakati na okopih.

Jutri jim v 1. krogu evrolige v goste prihaja Žalgiris, merili pa se bodo še z Barcelono, Panathinaikosom, Lokomotivom Kuban in turškim prvakom Pinar Karsiyako. »Na papirju smo avtsajder, imamo močno skupino, v kateri pa želimo zmagovati,« se Filipovski ne predaja vnaprej. »V tem tekmovanju smo neizkušeni, se pa želimo pokazati v dobri luči. Radi bi tudi dokazali, da v košarki ne šteje le denar, da se lahko nekaj nadoknadi tudi z borbenostjo in pomočjo navijačev. Pričakujem, da igralci na vsaki tekmi odigrajo prek svojih zmožnosti,« Filipovski razkrije dva aduta ekipe, ki je zapisana zeleno-beli barvi. Da so palček med evropskimi velikani, se zavedajo tudi v klubu, zato pritiskov na Filipovskega in košarkarje ni. »Imam močno podporo,« poudari mož, ki so ga v Zieloni Gori sprejeli za svojega, navijači ga nadvse spoštujejo.

Filipovski ni prvič na tujem. Deloval je že na Poljskem, v Italiji in Rusiji. Vera vase in vztrajnost ga ženeta naprej. »Ne smeš se bati sprememb,« še poudari Sašo, ki precej časa namenja tudi svoji duhovni rasti, ki mu pomaga prek vsakodnevnih ovir. Pravi, da je življenje sprejemanje odločitev. Ob pogledu na njegovo kariero in dejstvo, da je star komaj 41 let, je jasno, da mu gre (sprejemanje odločitev) dobro (od rok).