Ko Goran in Zoran Dragić navdušita pod košarkarskimi obroči, večkrat povprašamo njunega očeta Marinka, zakaj za božjo voljo nima še kakšnega sina. Prav gotovo bi bil slovenski reprezentant. Marinko se nasmeje, potem pa smrtno resno pove, da so bili včasih težki časi, niti otrok ni bilo lahko preživeti. Zgodovina se žal ponavlja … »Žena Mojca je bila brez službe, jaz pa sem delal v dveh izmenah na dveh koncih, da smo lahko preživeli,« se spominja trenutkov, ko so še bivali v majhnem stanovanju v Kosezah.
Koliko evrov za nagrado? Kmalu bo čas za debato o nagradah za kolajno, spomnimo Zorana. »Kako prosim? Saj nismo še nič naredili. Najprej moramo še kaj zmagati, predvsem pa ohraniti trezne glave,« v kali zatre vse misli na nagrado za kolajno. Če se bo tako nadaljevalo, ni vrag, da ne bodo sponzorji primaknili kakšnega evra za hrabro igro junakov. |
Dopoldan je bil Marinko strojni tehnik v Litostroju, popoldan pa je mlado in staro učil voziti, da je zaslužil potrebne dinarje za družino. »Šola in vrtec sta bila draga, fanta je bilo treba voziti na treninge, ni bilo lahko, a nam je uspelo,« odločno doda Marinko, po rodu iz Zvornika na vzhodu Bosne in Hercegovine, sicer pa navdušen nogometaš. Po njegovi poti je šel tudi sin Goran, ki pa se je po zlomu noge odločil za košarko, tu je pristal tudi Zoran.
Danes je vse težko pozabljeno, družinska idila je popolna, Eurobasket pa je povezal Dragićeve. »Vesel sem, ker je v Ljubljano prišel moj brat Milo, živi v Požarevcu, drugič je pri nas na obisku. Z njim je tudi sin Mitar, ki trenira košarko,« nadaljuje Marinko, ki je v petek in soboto prejemal številne čestitke. Najlepšo pa mu je poslala sestra Milanka, ki je odšla s trebuhom za kruhom v Nemčijo.
Kot v kinu
»Mah, ta petek je tako lep dan, kot bi bil v kinu,« je zgovoren, na trenutke izjemno temperamenten Marinko opisal dan po veličastni zmagi nad Španci. Režirala sta jo njegova sinova. Košarkarska javnost je tudi pred tekmo s Španijo vedela, da je Goran mojster košarkarske žoge. Okoli Zorana so še številni brusili jezike, češ da ni prava kopija Gorana, a to Zoran nikoli niti ni želel biti. Hotel je le in samo igrati košarko, proti Špancem mu je to uspelo v vsej prvinskosti, ki jo ta igra ima. V žep je pospravil Rudyja Fernandeza, izkazal se je v napadu, vešče pa je bral tudi poteze in namere brata Gorana. »Vesel sem, ker je ravno Špancem dokazal, da lahko igra z njimi in proti njim,« je na mlajšega sina ponosen oče.
Nad Hrvate
»Igrali smo kot družina, kaj drugega nam ne preostane, to je naša zmagovita formula,« prav Zoran, ki je šel lani igrat v Španijo, v dresu Unicaje se je preizkusil v Evroligi. V Malagi, kjer domuje Unicaja, so opravili pravo balkansko čistko, ekipo so zapustili Hrvata Krunoslav Simon ter Luka Žorić, Srb Kosta Perović, Bošnjak Ognjen Kuzmić ter hrvaški trener Jasmin Repeša. Ob tem podatku se Zoki oziroma Zole nasmeje, in potrdi, da njega ne bodo odslovili. Prav gotovo so v Malagi videli, česa je 24-letni fant sposoben. Nova priložnost za dokazovanje bo že nocoj, ko se bodo Slovenci udarili s Hrvati. Sosedi so naša redna stranka, a to Zorana ne zavede: »Motiv bo, vemo, da moramo zmagati, to pa je edino, kar nas zanima.«