Več kot 10.000 Slovencev je bilo leta 2000 na evropskem nogometnem prvenstvu v Amsterdamu, nekaj manj jih je letos romalo v Istanbul na košarkarsko prvenstvo, Slovenci pa smo bili narod, zaradi katerega so si turški prodajalci spominkov, kebabov in piva v zadnjem tednu eurobasketa malce opomogli. Med najopaznejšimi je bil zagotovo tudi admiral z zeleno kapo in velikim pokalom. Hitro je postalo jasno, da je to Žalčan Aleksander Javornik, nekdanji nogometaš, vezist po poklicu, igral je za NK Žalec, v domačih logih pa je znan po vzdevku Žavski.
Hvala za dobro navijanje, čestitke za kolajno. Tudi po vaši zaslugi.
Hvala za čestitke. Uspelo nam je, nihče ni srečnejši kot jaz.
Še dobro, da ste leta 2012 spremljali svetovno prvenstvo v nogometu in videli nizozemskega navijača, ki vas je navdihnil.
Bog ve, kaj bi bilo. Zagotovo pa ne bi bilo tega mojega lika. Morda bi se spomnil česa drugega. Drži pa podatek, da mi je na SP 2012 v oči padel zelo vpadljiv in prepoznaven nizozemski navijač v generalski opravi s pokalom.
Očitno ste v sebi začutili poslanstvo.
Čutil sem, da sem povezan s športom. Rad ga imam. Rad navijam za Slovenijo. Zato sem se odločil, da pomagam. Košarko smo ves čas dobro igrali, a je vedno nekaj zmanjkalo. Tudi sreče ni bilo. Želel sem si, da bi bil del srečne zgodbe.
Torej vendarle gre za poslanstvo?
Morda je bolje, če rečeva, da je tole moje navijaštvo moja neizpolnjena želja. Potem pa sem to vlogo združil še s hrepenenjem po tako pričakovani zlati medalji. Vedno sem se spraševal, zakaj Slovenci ne moremo biti evropski prvaki. Smo majhna država, a imamo super športnike.
Kdaj ste začeli živeti z novim likom, ki je postal prepoznaven in nepogrešljiv na košarkarskih tekmah reprezentance?
Leta 2013 sem si omislil prvi pokal za domače evropsko prvenstvo. Vmes sem bil še na svetovnem prvenstvu v Španiji.
Vaš pokal je pomagal šele letos. Sicer so ga igralci bolj objemali kot tolažilno nagrado.
Na koncu sem še enkrat jasno in glasno povedal, da se nam mora enkrat vrniti za vse, kar smo prestali. Vsak poraz je bolel, zdaj je to pozabljeno. Ta pokal je očitno pomagal. Pa ne pozabite: to je že tretji pokal za evropsko prvenstvo, ki sem ga dal izdelati. V tretje gre rado, pa pravi slovenski pregovor. Očitno nam je bila ta zlata medalja na evropskem prvenstvu usojena.
Če se še malce zadrživa pri vašem nizozemskem idolu, ki je bil v oranžni odpravi. Kako pa ste vi izbirali barve za svojo?
Velike filozofije ni: Slovenija je imela v preteklosti zelene drese in bele napise ali obratno. Zato ni bilo dileme, ko sem izbiral barvo srajce, kravate in hlač.
Na glavi pa kapa. Je generalska?
Ne, to je pilotska kapa. Kupil pa sem si jo sam. Sam sem jo tudi pobarval na zeleno.
Tekmovanja trajajo dolgo. Si perete in likate srajce ter hlače?
Nikoli nisem bil tako dolgo na prizorišču kot letos. V kovčku sem imel tri srajce, eno celo z dolgimi rokavi, tri kravate in hlače. Vse so mi uredili v hotelu.
Nekateri so vas označili za Tita, ko so videli kapo, suknjič in kravato.
Povezave med mano in Titom ni. Čeprav osebno nimam nič proti Titu, saj sem se rodil leta 1972 v času nekdanje skupne države Jugoslavije. Ni pa bil moj cilj, da bi mu bil podoben.
Ste pa postali prepoznavni.
Prijatelj, ki je spremljal tekmo prek češkega spletnega prenosa, mi je povedal, da se je češki komentator, ko so me v kader ulovile kamere, drl: »Admiral, admiral!«
Goran Dragić je že med pripravami napovedal medaljo.
Verjel sem njegovim napovedim, želel sem si. Imeli smo res dobro ekipo. Da bi šli lahko do konca, sem že na začetku prvenstva napovedal tudi v pogovoru za nacionalno televizijo. Bil sem neke vrste Nostradamus ...
Našega kapetana poznate osebno?
Gorana sem spoznal v Helsinkih v eni od restavracij. Z navijači smo bili tam. Goran je odšel na WC, ko sem ga prosil za skupno fotografijo. Rekel je, da se takoj vrne.
Malce sem se načakal, ker je bilo precej ljudi okoli njega, vendar je držal besedo. Takrat je v roke prijel tudi pokal, ki sem ga dal izdelati. V njegovih očeh sem opazil iskre navdušenja.
Na slavje po osvojitvi naslova evropskega prvaka ste se pripeljali kar z igralci.
V veselje in čast mi je, ker sem imel v Turčiji možnost, da te fante spoznam pobliže. Izjemni so, dobrosrčni, skromni, vsi po vrsti. Sprejeli so me, povabili so me s seboj, tako da sem se z njimi tudi vozil v avtobusu, ko smo šli na slavje na Kongresni trg. To je uredil kapetan Goran Dragić, ki me ni pozabil. Ko je to storil, so se mi uresničile otroške sanje! To je občutek popolne sreče. Z besedami pa se tega ne da opisati.
Gorana Dragića ste potemtakem večkrat videli?
Ob enem izmed druženj sem videl, kako je Goran stopil do Vladka Čančarja in mu dejal, da mu bo uspelo v ligi NBA, samo še naprej mora trdo delati, ne pa poleteti. Goran je bil in ostal pravi mentor tem fantom.
Druga plat navijaštva pa so dragi aranžmaji in zasoljene cene.
Navijači smo malce nori. Saj ne vem, ali ta podatek drži, vendar naj bi kar 700 navijačev na finale v Istanbul prišlo brez zagotovljene vstopnice. Ker imajo to Slovenijo in njeno reprezentanco radi. Verjeli so, da bodo do vstopnic že nekako prišli. V resnici se je to potem tudi zgodilo, vendar je bilo veliko tveganje. V Helsinkih smo imeli dva bobnarja, ki sta morala potem domov. Služba je služba pa tudi evri so pošli. Ko smo premagali Ukrajino, smo bili seveda veseli, vendar vzdušje ni bilo pravo. Saj smo se trudili, a pogrešali smo bobnarja. Stekla je akcija, nekaj denarja smo za dva bobnarja zbrali navijači, nekaj je menda dal celo Kompas.
Vse zbrane je na tekmah Slovenije fascinirala zastava velikanka!
Za to gredo zasluge našemu Marjanu, ki je bil precej bolan. Ima težave s srcem, zato smo ga dali ob ograjo, ker tudi težko stoji. Vendar je ta naš Marjan v Turčijo prinesel največjo slovensko zastavo. Prepričan sem, da je užival. Da pa je velikanska zastava, ki smo jo razvili navijači, naredila dober vtis na vse, je priznal tudi selektor Igor Kokoškov. Kar spomnite se, ko je rekel, da mu sploh ni bilo treba nič reči pred tekmo s Španijo, saj so igralci v garderobi na televizijskih zaslonih videli, kako veliko zastavo smo razvili navijači.
Ste imeli kaj težav s turškimi oblastmi?
Ne. Kot na vseh tekmovanjih, kjer sem bil, sem vedno potreboval pol ure, da sem jim pojasnil, kdo sem in kaj počnem. Potem ni bilo težav. Ob sebi smo imeli tudi dva slovenska policista, ki sta nam pomagala na vsakem koraku. V veliko pomoč sta nam bila, ko smo se selili iz tretjega sektorja v drugega. To je bilo ključno – le tako smo lahko naredili navijaško cono pod košem!
Se zavedate, kakšno vlogo imate navijači?
Vemo, da je našim košarkarjem lažje igrati, kadar imajo na tribuni svoje navijače. Tudi na EP je bilo tako. Če ste pozorno spremljali, so se igralci prav zaradi navijačev dvakrat veselili. Ko je Luka Dončić zabil, se je obrnil proti nam, se poveselil, potem pa srečo delil še s soigralci.
Kako težak je vaš pokal?
Tehta dober kilogram in pol, po navadi ga na dan tekme držim v rokah po sedem, osem ur... Ampak to počnem z veseljem!
Ste imeli kako neprijetno izkušnjo zaradi pokala?
Leta 2014 so mi ga poskušali iztrgati z rok navijači Litve. Stepsti se je bilo treba zanj. Bili so pijani, pokal pa sem obranil!
Kako naprej?
Ciljev nam ne manjka, pred mano je novo prvenstvo. Na Hrvaškem bom navijal za naše rokometaše. Spet bom izdelal pokal in ga držal v roki. Ni mi težko za dobre ljudi in naše ekipe. Pozimi pa odhajam na olimpijske igre. Rad bi tudi organiziral posebno društvo, ki bi navijačem omogočalo, da bi ceneje potovali, dobili cenejše vstopnice in pili pivo po normalnih cenah! Pa da ne pozabim: hvala Fužinarju Vitanje, Kompasu, Grafolinu in Mizarstvu Hohler.
Slišati je, da ste velika faca v Žalcu.
Domačini so ponosni name.
Kjer koli vas vidimo, vedno ste v prijetni družbi.
Mene zanima šport, ne pa ženske.
Za konec še tole: bo Goran Dragić še kdaj igral za Slovenijo?
Bo, a le če ostane selektor Igor Kokoškov. Morda bo pa Gogija prepričal brat Zoran ...
