ZAGREB – Hrvaška nogometna reprezentanca se je veselila prve zmage na letošnjem evropskem prvenstvu. Kmalu zatem je odjeknila novica, da je preminil oče njihovega kapetana Darija Srne, Uzeir. Ta je namreč bolehal za rakom, poslovil pa se je ravno, ko je njegov sin na svojem zadnjem velikem turnirju ponosno nosil kapetanski trak.
Slavje v hrvaškem taboru se je hitro spremenilo v veliko žalost, Uzeirja Srno pa so že včeraj pokopali v domačem Metkoviću. Darijo se je skupaj s predstavniki hrvaške nogometne zveze pogreba udeležil, ali bo nadaljeval nastope na prvenstvu, se v tem trenutku še ne ve.
Nosečo mater so zažgali četniki
Po hrvaških medijih je medtem že zaokrožila srce parajoča zgodba pokojnega Uzeirja. Zaradi druge svetovne vojne je kmalu ostal brez matere, ki so mu jo ubili četniki. Umrla je namreč v goreči hiši, saj zaradi nosečnosti ni mogla zbežati. Da je Uzeir preživel, se je lahko zahvalil le očetu, s katerim sta se skupaj s starejšim bratom Safetom skrila v gozdu. Nato je pristal v sirotišnici v Murski Soboti, kjer ga je posvojila družina Kelenc, in se je za nekaj časa celo preimenoval v Mirka Kelenca. Po nekaj letih življenja v Sloveniji ga je le izsledil brat in odšla sta nazaj v domači Bosanski Šamac.
Poskušal se je tudi v nogometu. Ravno zaradi nogometa ga je pot vodila v Metković, kjer se je prvič poročil. Spet so sledila leta v tujini, nogometna pot ga je vodila v Francijo, in vnovična vrnitev v Metković, kjer sta se mu v drugem zakonu rodila še dva sinova, Darijo in Igor. Da bi sin Darijo lahko odrasel v odličnega nogometaša, je žrtvoval vse. Primoran je bil opravljati več služb, večkrat je odšel na delo v tujino. »Spominjam se, da so imeli fantje s seboj po 200, 300 mark. Darijo je imel v žepu 20 kun. Vsem je povedal, da ima oče samo toliko denarja in se tega nikakor ne sramuje,« je dejal nekoč dejal.
Ostal je skromen
Ko je sinu naposled le uspelo, tega je pot leta 2003 vodila v ukrajinski Šahtar, je kljub sinovemu statusu nogometnega zvezdnika ostajal skromen in celo ostal v majhnem stanovanju v Metkoviću. Kljub temu mu je sin podaril dva prestižna avtomobila v zahvalo, a se je bolj veselil, ko je sam na noge postavil lokalno pekarno.
Vseeno je lahko oče vsaj na stara leta živel mirno življenje, ponosen na sinove uspehe na nogometnih zelenicah, obenem pa je skrbel še za drugega sina Igorja, ki boleha za downovim sindromom.
 |
| Ena zadnjih skupnih družinskih fotografij. Vir: instagram |
»Oče je v življenju prestal veliko stvari, bil je vojna sirota, odrasel je po sirotišnicah in se sam prebijal skozi življenje. Nikoli pa ni pustil, da bi se mi za vrat obesili slabi ljudje, tudi če zaradi tega ne bi nikoli več igral nogometa,« je nekoč dejal kapetan Hrvatov.
Sanje Darija so postale realnost, predvsem po zaslugi in žrtvovanju očeta, zato ne preseneča, da je vsak njegov gol posvečen njemu in bratu, čigar ime ima vtetovirano na prsih.
