Slovenski ljubitelji košarke imajo vnovič razlog za ponos; v noči na petek smo dobili še devetega košarkarja, ki bo zaigral v ligi NBA. Za dve leti se v Phoenix seli 25-letni Zoran Dragić, kjer bo združil moči z bratom Goranom, ki je že skorajda starosta lige NBA, saj tam igra od leta 2008. Pred njima so v najmočnejšem tekmovanju pod koši igrali Marko Milić, Radoslav Nesterović, Primož Brezec, Boštjan Nachbar, Beno Udrih, Aleksander Vujačić in Uroš Slokar. Španska Unicaja Zokiju ni delala težav. Dobila bo svoj milijonček ameriških zelencev, od tega bo 400.000 dolarjev odštel kar Zoran, ki pa mu je v tem hipu malo mar za denar, čeprav uresničitev sanj ni poceni. Čestitke Zokiju dežujejo iz vseh strani sveta, ena je prišla tudi iz arabskega sveta. Iz Kuvajta se je javil Marko Milić, prvi slovenski košarkar v najmočnejši košarkarski ligi, ki je v letih 1998 in 1999 igral v Phoenixu. »Še danes hranim dres v kleti,« ponosno pravi Milko, ki je prepričan, da bo Zoran dostojno igral v Arizoni. »Hiter in borben je. Dobro se znajde na odprtem terenu. Phoenix je vnovič dokazal, da dovolj zaupa tudi igralcem iz drugih koncev sveta, ne le tistim iz domačega bazena,« nadaljuje Marko, ki opozarja, da je Zoranov plus tudi prisotnost brata Gorana. »Zoran, držim pesti, da ti uspe. Pa vesel sem, ker sta skupaj z Gogijem v isti ekipi, da me ne bo bolel palec zaradi menjave programov,« v svojem slogu navija Marko, ki bo tudi v novi sezoni igral v Kuvajtu.
Zoranovih začetkov se z veseljem spominja tudi Grega Brezovec. Danes 39-letni Ljubljančan je bil prvi Zoranov trener v KK Ilirija Ljubljana. Za trenerja Zorana in soigralcev ga je imenoval Spale Todorović, ki je takrat bdel nad delom na Iliriji. Zoki je začel trenirati leta 2001, 12 let mu je bilo, vadil pa je z dve leti starejšimi od sebe. »Nihče ga ni pripeljal na trening, ves čas je bil v dvorani,« uvodoma pove Brezovec, ki poudari, da je bil Zoran živahen in energičen. »Kot tisti zajček iz reklame za baterijske vložke. Po celem parketu ga je bilo dovolj. Z Zoranom je bilo naporno, a vedno lepo. Sprva ga je zanimala le igra v napadu, bistveno je bilo, da je imel žogo. Izvrstno je zadeval trojke, obrambi pa se ni pretirano posvečal, v prežo se ni rad postavil,« nadaljuje Brezovec. Leta 2006 se je Zoran preselil na Kodeljevo k Slovanu, kjer ga je Miro Alilovič naučil igranja obrambe, v novomeški Krki pa je pri Aleksandru Džikiću in Aleksandru Sekuliču postal vodja ekipe. Zadnji dve sezoni se je klesal v španski Malagi, kjer je vnovič pridobil prepotrebno samozavest v napadu.
»Prepričan sem, da mu bo uspelo tudi v ligi NBA, tudi zaradi podpore staršev Mojce in Marinka. Jajca in srce ima tako in tako večja, kot je moj razpon rok,« v smehu slikovito opiše Brezovec, kaj dela Zorana drugačnega (in boljšega) od konkurence. »Javil se je, ko je bila potrjena selitev v Phoenix. Čestital sem mu,« še doda Brezovec, ki pa ne ve, ali bo Zoran s sabo vzel nogavice, ki mu jih je Brezovec prinesel iz ZDA leta 2003. »Ko jih je prvič nadel, je Hrastniku nasul 40 točk. Bile so v barvah Phoenixa – oranžne,« še pristavi Brezovec, danes na Košarkarski zvezi Slovenije odgovoren za Superšolarja in druge projekte.