Brazilski Flamengo bo v sredo morda prvi okusil moč bratske naveze Goran & Zoran v moštvu Phoenix Suns iz lige NBA, saj Sonca v svoji dvorani gostijo brazilski klub.
Zoran Dragić je pripotoval v ZDA v nedeljo, dan za tem so ga že predstavili javnosti; 25-letnik je bil zgovoren, angleščina mu ni španska vas, čeprav je priletel v Arizono iz španske Malage (prek Pariza). Let in vse podrobnosti je uredil njegov zastopnik Rade Filipović, ki bdi nad Zoranom že sedem let. »Rade je krasen človek, Zoranu in Goranu je vedno na voljo, povsem miren sem, ker bdi nad njunima karierama,« pravi oče Marinko Dragić, ki je karieri sinov zaupal v roke Filipoviću po nasvetu Raša Nesterovića.
Zoran si je v ZDA izbral tudi številko, desetico bo nosil, iz spoštovanja do nekdanjega srbskega virtuoza pod koši Dejana Bodiroge. Trenutno še stanuje pri bratu Goranu, kmalu pa mu bodo našli dom, kamor se bo preselil s svojo boljšo polovico Svetlano. Kot je slišati iz ZDA, Dragić mlajši navdušuje na treningih, trenerski štab pa je navdušen nad njegovim pristopom. »Zoki ima srce kot lev. Da bo le dobil pravo priložnost,« stiska pesti oče Marinko, ki je z ženo Mojco ves čas verjel v fanta.
Eden v Ljubljano, drugi v Beograd
»Zoran je imel vedno veliko energije, Goran nekaj manj, a vedel sem, da sta sposobna,« razlaga Marinko, po rodu iz Zvornika v Bosni in Hercegovini. V kmečki družini se je rodil, v Tuzli se je izučil za strojnika. Doma prave perspektive ni bilo, zato je sedel na avtobus za Ljubljano, brat Milo pa je šel v Beograd. »Slišal sem, da v Litostroju zaposlujejo,« se spomni prvih dni v Sloveniji. V slovenskem glavnem mestu se je tudi zaljubil, Mojco je srečal v disku.
Štiričlanska družina je v Kosezah živela v enosobnem stanovanju. Časi so bili težki, Mojca je bila tri leta brez službe, tik preden je šel Goran v osnovno šolo. »Da smo preživeli, sem delal dve službi. Zjutraj v Litostroju, potem pa še popoldne v avtošoli. Ves čas smo živeli skromno. Tako sva navadila tudi otroka,« priznava 53-letni oče, Mojca jih ima 50.
»Radi se vračamo v Zvornik, tam pozorno spremljajo, kaj počneta Goran in Zoran,« nadaljuje Marinko. Brata sta na kmetiji v otroških letih preživljala počitnice, z babico sta hodila okopavat koruzo. »Imela sta mali motiki, rada sta bila z babico.«
Zadnjič do jutra
Marinko ne skriva, da je bil strog do sinov: »Strah me je bilo, da bi zašla na kriva pota.« Ko je Goran pri 16 letih enkrat prišel domov sredi noči, je Marinka to tako razjezilo, da naslednji dan ni šel na sinovo tekmo. Goranu ni šlo od rok. »To je bila zadnja noč, ko je žural, potem nikoli več.«
Danes mu za to ni žal, saj sta vzorna fanta, tako poklicno kot družinsko. Goranu se je v zakonu z Majo rodil sin Mateo, verjetno pa ni daleč dan, da bo tudi Zoran napovedal očetovstvo.
Marinko je srečni in ponosni dedek. Sinova sta pri kruhu, sam pa še vedno pije kavo v Šiški in poučuje v avtošoli. Mnogi mu zavidajo, a v isti sapi pozabljajo, da sta z Mojco prestala marsikaj hudega. »Goranu sprva ni šlo v ZDA. Vsak dan sva govorila z njim. Vedela sva, da mu bo uspelo. Zaradi selitve v Španijo pa je moral hoditi na sodišče, hotelo je uničiti mojega sina. Uspelo nam je, nismo se dali,« odločno sklene Marinko.