Slovenija ima enega, a ta je zlata vreden. Boksarski šampion Dejan Zavec je v polni mariborski dvorani Tabor znova predstavil plemenito veščino najvišje ravni in si pribojeval naslov svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji po različici World Boxing Federation. Po obračunu z belgijskim Armencem Sašo Jengojanom, po katerem so mu po konferenci za medije prebito kožo nad desnim očesom zašili s šestimi šivi, so čustva in misli kar vreli iz besed 39-letnega asa iz haloških Trdobojcev v občini Videm.
Dejan, katere so vaše prve misli po boju, ki vam je znova prinesel svetovni naslov?
»Če bi izgubil, bi zanesljivo končal športno pot, zdaj pa le lahko rečem: show must go on (zabava se mora nadaljevati). Hvala občinstvu v Mariboru, njihovo srce je bilo zame, moje za njih. Sreča, volja in odrekanje so se naklonili meni v prid. Saša je pokazal, da je bil pas upravičeno njegov. A veliko mlajši je, še bo imel priložnost.«
Vse je bilo seveda tudi čustveni doživljaj.
»Še vedno podoživljam dvoboj, počasi dojemam, da je vse postalo resnica. Po dolgem času se mi je poplačal vloženi trud. Presrečen sem, na svoji športni poti sem premaknil mejnik. A v prvi rundi se je po ureznini nad očesom zgodila psihična drama. Zbral sem se v naslednjih rundah, nisem se hotel podajati v ekstremne nize udarcev. Potegnil sem se nazaj in se zanesel na levico. Psihično sem dal od sebe maksimum, Jengojan pa je prehitro izgubil živce. Vsi njegovi udarci so temeljili le na moči, a odšli v prazno. Zato je zašel v psihične težave, vse je kanil odločiti le z enim zamahom. Ubral sem taktiko točka po točka; na koncu to prinese veliko točk. V zadnji rundi sem se bolj oklepal tekmeca, v bistvu sem taktično premagal njega in tudi sebe.«
Bilo pa je tudi nekaj umazanega boksa.
»Sodnika sem po prvi rundi opozoril, da ne bo kaj spornega. Saša ni udaril s pestmi, sodnik v ringu Ernst Salzgeber pa je bil zmeden, ni vedel, kaj se je zgodilo. Ko se to dogodi, moraš spremeniti strategijo. Zaradi krvavitve sem na desno oko slabo videl, lahko bi bilo celo ogroženo, a sem se iz tega neugodnega položaja zelo dobro pobral. Osebnostno, v karieri, je bil to psihično najtežji dvoboj. Kaj vse je bilo zadaj, sprehajal sem se po zelo tankem ledu. Zaradi domačih gledalcev se je bilo zelo težko zadrževati. Občinstvo je hotelo, da bi se porokala. A v glavi mi je uspelo ostati trezen, inteligentno sem zaključil dvoboj.«
V peti rundi je bil Jengojan na robu nokavta.
»To je tako, kot da si pred vrati, a ne dosežeš zadetka. Sicer je bila vsaka runda taktično zastavljena drugače, spreminjal sem strategijo. Levica je bila dobra, s tem sem tudi zavajal njegov kot s trenerji. Najprej mi ga je uspelo raniti psihično, nato še telesno. Udarjal je mimo, jaz sem izvajal nasprotne udarce. Pokazal je, da je trd borec, izgubil pa je, ker je skozi mene želel narediti luknjo.«
Belgijski Armenec se je po dvoboju pritoževal nad sojenjem, želi si tudi povratnega dvoboja.
»Tudi jaz bi bil po porazu nezadovoljen s sodniki. A glede točk ne more biti dvoma. Vsak borec ima pri teh zadevah svoj občutek, a tokrat zanesljivo nima razloga za pritoževanje. Za revanšo pa sem odprte glave.«
Pomembno vlogo so seveda odigrale tudi izkušnje.
»Če ne bi tvegal, ne bi imel takšnih izidov. Tudi drame je treba obrniti sebi v prid, in ne v škodo. Izkušnje so pri meni opravile svoje. Poplačalo se je vse, kar sem doslej preživel in dojel. Denimo, tokratna tretja runda je bila najpomembnejša, ključno je bilo gibanje v ringu.«
Načrti za naprej in naslednji dvoboj?
»Gremo naprej iskat nove cilje. Novi dvoboj bo septembra, oktobra ali novembra. Glede mojih let pa naslednje, glede na kakovost treningov so se meje podaljšale. A čez deset let zanesljivo ne bom več boksal, niti čez pet, niti tri. A vse bo prišlo ob pravem času. Načrtujem še boj, dva, potem bom videl. No, morebiti bom nato imel še boj ali dva (smeh, op. p.). Glede preboja v ZDA bo morda tokrat gora prišla k Mohamedu, in ne obratno. Pravim le: Let's come (naj pride). Imam stike z ZDA, pogovarjam se, veliko se dogaja. Lahko vas novinarje napadem s kakšnimi imeni, a potem, če se to ne bi uresničilo, bi bil lažnivec. Počakal bom še nekaj mesecev.«
Po naslovu IBF zdaj šampionski pas po različici WBF.
»Vsaka zmaga je zapisana z velikimi črkami. Stvari ne bi prehiteval po desni strani, še posebno glede na športe v Sloveniji, kakšen privilegij imamo. Pri teh letih pa je zadnji naslov mejnik. Če je bil naslov IBF rojstvo, je zadnji življenje. Respect (spoštovanje) pa za mojo ekipo. Če bi moral delati to, kar počnete vi...«