Zanima jih kolajna, 
z denarjem nimajo težav

Če je organizacijo prejšnjih dveh evropskih prvenstev v košarki spremljala negotovost, v Sloveniji 2013 zaradi improvizacije z dvoranami ter pristojbinami na lokalni in mednarodni ravni, dve leti pozneje pa zaradi iskanja nadomestnega prireditelja za Ukrajino, je letos vse že kar dolgočasno mirno. Turki, ki bodo gostili skupino D in finalni del EP, imajo že dolgo vse potrebno. Fanatično privrženost športu, denar, sodobne objekte, hotele, vabe za turiste z vseh koncev celine in tradicijo. Njihovi košarkarji so osvojili dve »veliki« kolajni – obe na domačih tleh.

V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so vse košarkarske poti vodile v Italijo. Klubi so ob podpori bogatih pokroviteljev kar tekmovali, kdo bo sestavil boljšo zasedbo, in ker so igralcem neredko namenjali višje plače, kot bi jih imeli v ZDA, je Apeninski polotok postal nekakšna izpostava NBA. Dokler ni prišlo soočenje s finančno resničnostjo in se ni težišče preselilo v Španijo in Grčijo. Po razpadu Sovjetske zveze so se podvizali tudi ruski oligarhi, vendar je ostalo pri gmotni in športni prevladi moskovskega CSKA. Dandanes pa ni več dvoma, kdo je najbolj ambiciozen. Turški finančni-košarkarski imperij.

Veliko razkrije že pogled od zgoraj. Turkov ni zbegala niti razcepljenost sodobne evropske košarke, preprosto so prevzeli vodilne položaje v obeh strujah, saj se nihče ni mogel upreti njihovi cvetoči ekonomiji. Turkish Airlines je glavni pokrovitelj Ulebove evrolige, ki jo izdatno podpirajo tudi podjetja Doguš Group, Efes Pilsen, Turkey Home in Tadim, finalni turnir elitnega klubskega tekmovanja na stari celini pa je bil zadnjih šestih letih kar dvakrat v Istanbulu. In 21. maja letos je Fenerbahče na domačih tleh poskrbel za pravo katarzo, saj je kot prvo turško košarkarsko moštvo osvojil naslov evropskega prvaka.

Rojstvo 12 velikanov

Sila podjetni so Turki tudi v zavezništvu z Mednarodno košarkarsko zvezo. Turgay Demirel je pred tremi leti postal predsednik FIBA Europe, v Istanbulu so pripravili EP 2001 in SP 2010 za moške, na katerih je bila domača reprezentanca obakrat druga, eurobasket 2005 in mundial 2014 za ženske, z velikim veseljem pa bi pripravili še kakšno veliko tekmovanje, če jih ne bi omejevala pravila. Zanje pač velja parola – doma je najlepše in najuspešnejše. Najboljši dosežek reprezentance v drugih državah je 4. mesto z eurobasketa 1949, v zadnjih 66 letih pa se ni mogla prebiti višje od 8. mesta; na EP 2013 je bila 17., predlani 14. Ognjeni krst na svetovnih prvenstvih pa je doživela šele leta 1998.

V Liverpoolu rojeni srednješolski učitelj in nogometni vratar Galatasaraya Ahmet Robenson je neuradni oče turške košarke, saj je leta 1911 navdušil svoje učence za igro, ki se je iz ZDA začela seliti v Evropo. Četrt stoletja pozneje je reprezentanca odigrala svojo prvo tekmo in premagala Grčijo z 49:12, košarka pa je še vedno drugi najbolj priljubljeni šport v državi. Veliko zaslug ima tudi trener Aydın Örs, ki je poskrbel za vzpon Efesa Pilsna. Njegovo moštvo je leta 1987 izgubilo v tedanjem pokalu pokalnih zmagovalcev proti zagrebški Ciboni kar z 78:125, devet let pozneje pa je osvojilo pokal Radivoja Koraća in Turčiji prineslo prvo evropsko lovoriko v igrah z žogo.

Eden od junakov podviga je bil Hidayet Türkoglu, ki je leta 2000 postal prvi Turek v ligi NBA in leto dni pozneje proslavil reprezentančno srebro pod Örsovim vodstvom. Rojstvu kultnih 12 velikanov (pesem Dev Adam je bila v Turčiji dolgo orjaški hit) pa so sledili povsem novi časi. Ko je Bogdan Tanjević popeljal turške košarkarje do svetovnega srebra leta 2010, je vsak dobil po milijon evrov nagrade.

Od 600.000 $ do 75 milijonov

Za naglo pospešitev evolucije je zaslužen tudi Turgay Demirel. Ko je nekdanji kapetan Galatasaraya leta 1992 postal predsednik turške košarkarske zveze, je ta imela tri uslužbence in 600.000 dolarjev letnega proračuna. V zadnjih letih je prilezla do 75 milijonov dolarjev na leto, po šestih zaporednih mandatih pa je krmilo prevzel Hidayet Türkoglu, medtem ko je še en nekdanji reprezentant z EP 2001, Harun Erdenay, član izvršnega odbora FIBA Europe. Njihov vpliv je vse prej kot majhen, korenine pa ima tudi v podjetnih klubih, ki jim niso vzela zaleta niti politična trenja po lanskem poskusu državnega udara.

Velika četverica iz Istanbula, Fenerbahče, Anadolu Efes, Galatasay in Darušafaka, na leto skupaj razpolaga s stotimi milijoni evrov, letošnji evropski prvak pa je nedavno sklenil rekordno sponzorsko pogodbo, po kateri mu bo Doguš Group v treh letih namenil kar 45 milijonov evrov. Proračuni drugih moštev so precej nižji, pod desetimi milijoni, a v primerjavi z drugimi državami še vedno zelo visoki. Zato številni strokovnjaki, med njimi Jure Zdovc, ocenjujejo, da je turška liga že lep čas najmočnejša v Evropi. Ne nazadnje je lahko »majhni« Pinar Karsiyaka iz Izmirja predlani osvojil ligaški naslov, Banvit iz Bandirme pa letos državni pokal in drugo mesto v Fibini ligi prvakov.

Dobiček bo zanje zanemarljiv

V takšnih razmerah Turke zanima zgolj športni iztržek v leta 2012 zgrajeni Ülker Sports Areni, ki bo na EP gostila tekme skupine D, in dve leti starejši dvorani Sinana Erdema, prizorišču bojev za kolajne že na SP 2010. Zaslužek (ali izguba) bo v vsakem primeru zanemarljiv po njihovih merilih. Spomnimo se lahko, kako je EP 2011 prineslo Litovcem 800.000 evrov čistega dobička, ali kako je eurobasket 2013 po uradni bilanci navrgel Košarkarski zvezi Slovenije 510.000 evrov. Največja prihodkovna postavka je bila prodaja vstopnic, s katero je zaslužila 6,1 milijona evrov, milijon manj kot Litva.

EP 2015 se je odvijalo v bistveno drugačnih okoliščinah, a že bolj primerljivih z letošnjimi. Prvič so ga namreč priredile štiri države, dvoboje na vseh prizoriščih pa je videlo 710.000 obiskovalcev, nekaj več kot v Litvi (357.000) in Sloveniji (331.000) skupaj, čeprav je bilo zaradi ukinitve drugega dela prvenstva na sporedu enajst tekem manj. Toda Francozi, ki so gostili eno od skupin v Montpellieru v dvorani za 10.700 gledalcev in finalni del na pokritem štadionu v Lillu s 27.400 sedeži, so slednjič poročali o skoraj identičnem dobičku: 500.000 evrov pri 18 milijonih vložka, čeprav so dve tretjini zneska zaslužili s prodajo 300.000 dnevnih vstopnic.

Predsednik francoske zveze Jean-Pierre Siutat je pojasnil, da bi zagotovo imeli izgubo že, če bi vstopnice (v razponu od 18 do 160 evrov) pocenili za deset odstotkov, saj so bili stroški varovanja izjemno visoki. V vroči Turčiji ne bodo nič nižji, prireditelji pa se bodo tako kot predhodniki morali prebijati mimo omejitev FIBA, ki si lasti televizijske pravice tekem in lep del tržnega priliva. A se ne vznemirjajo. S polno malho je vse veliko lažje, Demirel in Türkoglu pa se bosta že nekako dogovorila. Njuna glavna skrb je odpoved reprezentančnih zvezdnikov Ersana Ilyasove in Ömerja Asika.