Po dobrih dveh letih zdravljenja in pol po tradicionalni metodi sem s svojim dekletom (sedanjo ženo) prešel na metodo zdravljenja dr. Janeza Ruglja. To je metoda, po kateri se ogromno ukvarjaš z osebno rastjo in tudi s športom. Redno pisanje dnevnika, mesečno prebrati dve knjigi in o njiju napisati utrinke (kaj sem doživljal ob branju knjige, ne vsebinske obnove), v treh letih prehoditi Slovensko planinsko transverzalo, mesečno en planinski izlet in seveda reden vztrajnostni tek in obvezna udeležba na maratonu. Vse to počneš skupaj s partnerjem.
Tek, kaj je to?
Ko sem pričel teči, mi je bilo zelo težko. O teku nisem imel pojma. Naša skupina se je dobivala enkrat tedensko in smo skupaj po navodilih dr. Ruglja tekli. Čez kakšen mesec in pol sem že počasi prišel v kondicijo, takrat pa sem dobil nalogo, da v naslednjem letu pretečem polmaraton v Radencih, leto pozneje pa maraton. Ker nisem točno vedel, kako se tega lotiti, sem poiskal tekače z izkušnjami. V TAM smo imeli zelo močno tekaško sekcijo, katere član sem leta 1988 postal tudi sam. Dobil sem razne napotke, kako trenirati in jesti. Prvih 21 kilometrov sem odtekel v Radencih v solidnih 1:33:15. Z rezultatom sem bil zadovoljen in tudi tekaški kolegi v naši tekaški sekciji so me spodbujali k treniranju. Veliko bližnjih in daljnih sosedov me je gledalo čudno in se zmrdovalo nad mojim tekom. Včasih je padla pripomba, ali nimam pametnejšega dela, kot da letam okoli. To je za mladino, ne zate, ki si poročen in čakaš otroka. Jaz pa sem se samo nasmejal in še pogosteje treniral, saj sem jih s tem jezil. Najteže mi je bilo trenirati pozimi, ker sem imel bombažno trenirko, ki je bila zelo hitro mokra in s tem tudi težka, anorak, smučarsko kapo in rokavice, ki so bile bele kupljene v lekarni. Te rokavice mi je svetoval kolega izkušen tekač.
Res sem bil verjetno videti precej čudno. Prve tekaške copate sem dobil od prijatelja, ki je treniral v atletskem klubu in je imel več parov, ki jih ni uporabljal. Leta 1988 se mi je rodil prvi otrok in življenje se je spremenilo.
Leta 1989 sem odtekel svoj prvi maraton s časom 3:45:35. Odtekel sem ga brez vseh pripomočkov (raznih gelov in napitkov) in, kot rada reče Helena Javornik, na cuker in cedevito. Na doseženi rezultat sem bil zelo ponosen, saj nas je bilo maratoncev malo in smo vsi veljali za čudake. S pretečenim maratonom se mi je zelo dvignila samozavest. Da bi ponovno začel piti alkohol in kaditi, mi še na misel ni prišlo, saj sem sedaj imel družino in tudi načrti za naslednje teke so bili že narejeni. Žal pa sem s tekom prekinil, ker sem dobil boreliozo in nekaj mesecev počival. Začeti ponovno teči ni bilo preveč lahko. Hotel sem nadaljevati tam, kjer sem končal, a sem hitro ugotovil, da ne gre.
Ni kondicije, ni hitrosti, ni ničesar.
Ajde, gremo spet od začetka. Pa je šlo, vendar počasneje, kot sem želel. V tistih časih je bilo po Sloveniji zelo malo tekov, tako da smo se vozili na Dolenjsko, Koroško ali v Prekmurje, nekateri celo v sosednjo Avstrijo. Leta 1991, ko je bila vojna za Slovenijo, sem dobil drugega sina. Žena je povedala, kako jo je bilo strah v porodnišnici, ko je bil alarm in so porodnice peljali v klet zaradi nevarnosti bombnega napada.
30.000 korakov
in kakšen napačen
Ko sem dobil v roke knjigo Janeza Pence Trideset tisoč korakov, sem si sestavljal svoje treninge, a so bili prezahtevni in prišle so poškodbe in s tem mirovanje. V bistvu sem vsa leta tekač samouk. Učil sem se na lastnih napakah in prebrani literaturi, ki je je bilo takrat zelo malo, da o internetu niti ne govorimo. Naslednja knjiga, ki sem jo kupil, je bila knjiga Dušana Mravljeta Neskončne ceste. Prebral sem jo, kot se reče, »na šus«. Še danes jo včasih vzamem v roke in preberem kakšen odstavek ali poglavje. Knjiga me je navdušila, da sem začel razmišljati o tekih, daljših od maratona. Malo sem iskal naokrog in našel tek Celje–Logarska dolina, Biel v Švici, Špartatlon in podobno.
A najprej, sem rekel, bom odtekel še nekaj maratonov, da se utrdim. V Črni na Koroškem je bil tek kralja Matjaža na 10 in 21 kilometrov. Tema dvema razdaljama so še dodali maratonski tek okrog Pece. Leta 1995 se je naša družina povečala še za dva člana. Dobili smo dvojčka, sina in hčerko. Sedaj nas je bilo šest... Stvari so se precej spremenile, saj je bilo treba skrbeti za dojenčka in šolarja. Na srečo je moja tašča čuvala dvojčka do njunega petega leta, ko sta odšla v vrtec. Sam sem si še vedno našel čas za tek in tudi dolge treninge, kljub temu, da je žena delala kot medicinska sestra v treh izmenah in ob sobotah in nedeljah. Zmenili smo se, da je nedelja naš družinski dan, saj je bila žena prosta samo ob nedeljah, redkokdaj v soboto.
Ko kadilci tečejo hitreje
Leta 1998 je bil drugi maraton kralja Matjaža in sem se ga udeležil. Kot zanimivost naj povem, da je bil na startu tekač, ki je ves čas, ko smo se ogrevali in pripravljali na start, kadil. Spraševal sem se, kaj ta človek dela med nami. Še na misel mi ni prišlo, da bo tekel maraton, a ravno to je naredil. Končni čas je imel za 12 minut boljši od mene. Pa kako kadilci lahko tečejo maraton, ni mi bilo čisto jasno. Čez tri leta sem videl enak primer. Imel sem čas štiri ure. Po prihodu v cilj, kjer sta me čakala žena in sin, sem imel strašne krče. Na srečo mi je žena z maratonikom zmasirala noge, da smo se lahko odpeljali v Maribor. Vso pot domov sem govoril in razlagal, da se nikoli več ne bom udeležil nobenega maratona, posebno ne tega v Črni, ker imam v cilju preveč krčev, in bom tekel samo še desetkilometrske teke. Ves čas sem godrnjal, kdo me je sploh prepričal, da sem se prijavil na ta maraton, in podobne stvari. Tisti večer res nisem čutil nobenega navdušenja nad pretečenim maratonom. Naslednji dan, ko sem vzel v roke spominski kovanec kralja Matjaža, je bilo razpoloženje odlično... Razmišljal sem in razlagal ženi, kje sem pustil tisto minuto, da nisem tekel pod štirimi urami. Nič ni rekla, samo rahlo se je smejala. Vedela je, da ne bo dolgo, ko bom prišel spet s kakšno novo idejo o udeležbi na maratonu.
Že čez kakšen teden ali deset dni sem opravil 30-kilometrski tek, počasen, takole za dušo.
Leta 2000 sem se ponovno udeležil maratona kralja Matjaža, čeprav sem rekel, da ne grem več tja. Tokrat je bil čas slabši za sedem minut, a v cilju ni bilo krčev in bolečin kot pred tremi leti.
V letu 2001 je bil juniju v okviru športnega vikenda organiziran 1. gorski maraton čez Pohorje (iz Slovenj Gradca do hotela Arena na snežnem stadionu). Zelo me je zanimal, a nisem imel izkušenj z dolgimi teki. Vprašal sem organizatorja, kaj misli o tem, da odtečem to razdaljo. Rekel je: »Samo pridi, ti bo že šlo.« In RES MI JE ŠLO. Celih 65 km sem odtekel brez krčev in bolečin, čas 7:45:30 je bil zame dober, saj nisem do takrat imel nobenih izkušenj s tako dolgimi teki. Naslednje leto smo s prijatelji, ki sem jih dobil med tekom in po teku čez Pohorje, tekli na Teku trojk v Ljubljani (28 kilometrov). Potem sem se udeležil 2. teka čez Pohorje, poleti Sljemenskega maratona oz. maratona kuda idu divlje svinje. Tukaj smo bili ekipno celo tretji. Za konec pa še tek Celje–Logarska dolina (75 kilometrov). Pri tem teku sem si spet kupil pamet. Prvih 50 kilometrov sem odtekel za 4:6:00. Seveda sem bil vesel tega časa. Na 50 kilometrih sem se tudi preoblekel in malo zmasiral noge. Žena, ki nas je čakala na 50 kilometrih, me še vpraša, ali imam vse in ali naj me spremlja z avtom. Povem ji, naj gre v cilj in me tam počaka, saj je še samo 25 kilometrov. Po dobrem kilometru postanem strašno žejen in ugotovim, da sem pri vsem preoblačenju in masiranju nog pozabil piti. Tečem naprej in gledam, kje bi lahko kaj pil, saj je bila naslednja okrepčevalnica šele čez dobrih osem ali devet kilometrov. Noge so postale težke, lotevali so se me krči, a jaz vztrajam in tečem in tečem, a vedno počasneje. Naenkrat prileti misel kot blisk, kaj če bi odstopil? Počasi začnem hoditi in negativnih misli imam polno glavo. Pa pride odrešilna misel mojega sina, ki je enkrat rekel: »Moj ata ne odstopi, on se bori do konca.« Hvala ti, David, za te besede. Počasi pospešim korak in začnem teči. Ko pridem do okrepčevalnice, spijem vodo, eno plastenko pa vzamem v roko in tečem naprej. Noge so postale lažje, korak hitrejši. Končni čas 7:45:35. Moram biti zadovoljen, da sem to pretekel. Tokrat rečem, da pridem drugo leto, da izboljšam čas, a tega drugega leta ni bilo do danes.
Maraton je krajši od opere
Leta 2009 sem začel teči na smučeh. To so bile muke. Kondicija nič ne pomaga, če ni tehnike. Iz leta v leto sem raje tekel na smučeh in vedno bolje mi gre.
Za 25 let poroke sem nama z ženo plačal štiridnevno bivanje na Dunaju. Jaz sem odtekel dunajski maraton, zvečer pa ženo peljal v dunajsko opero na predstavo, ki je trajala štiri ure in 20 minut, več, kot sem tisti dan tekel maraton.
Ker je pokojni dr. Janez Rugelj zagovarjal postenje, sem se lotil tudi tega. Ker večdnevno postenje ni šala, sem si priskrbel literaturo oz. dnevnik postenja, ki ga je izdelal dr. Rugelj.
Po 14 dneh posta sem se počutil odlično. Vmes sem vsak drugi dan tekel osem kilometrov.
Leta 2014 se življenje v naši družini temeljito spremeni. Ženi so diagnosticirali bolezen: multipla skleroza. Kaj pa sedaj? Počasi tečem in razmišljam o njeni bolezni. Jezim se kot strela. Na koga vse že??? Bolezen je avtoimunska, toda kaj jo je sprožilo, kateri dogodki v najinem življenju, zakonu. Ker ne vem odgovorov, se enkrat odpravim na dolg tek. Začnem razmišljati o naju, najini prihodnosti. Kako ustaviti bolezen? Tečem vedno hitreje, misli so tudi vedno hitrejše. Tečem, kot da sem sprinter, ne da imam pred seboj še 30 kilometrov. Med tekom najdem vsemogoče krivce in krivice, ki so se ji dogajale v življenju. Sprint je bil predolg, moram se ustaviti, urediti misli. Počasi tečem naprej, premlevam zadevo, a kaj naj naredim. Skupaj sva na tej ladji in skupaj bova plula še naprej, pa naj bo sedaj življenje takšno ali drugačno. Nimam prave volje do teka, a se vseeno odpravim teč. Tek posvetim svoji ženi. Leta 2015 sem bil izžreban v ekipo ENEMON. Pridobil sem nekaj novih poznanstev in spoznal dobre ljudi, ki so želeli teči. Sam sem želel izboljšati čas maratona, doseženega na Dunaju.
Vse treninge in sam maraton sem posvetil ženini bolezni. Zadnjih sedem kilometrov mi je bilo težko, a ko sem pomislil, kako trpi žena, sem stisnil zobe in tekel naprej. Čas 4:08:45 je bil zadovoljiv. Sem še enkrat premagal sebe in prišel v cilj. Moja družina mi vedno čestita in so ponosni na vse moje pretečene kilometre. Sam zase rečem, da sem zmagovalec. Štirje otroci, dva sta že odletela iz gnezda, dva se osamosvajata. Pa moja vnukinja Neža. Pravim, no, mogoče bo pa ona tekačica. Na otroške teke bo pa šla z dedijem in babico, naprej pa bomo videli.
Letos mineva 34 let, odkar uspešno abstiniram. Zase lahko rečem, da brez žene in teka oz. maratona ne bi zmogel ostati trezen. Vsa ta leta otrokom kažem pot, da je treba vztrajati na poti, za katero veš, da je prava. Vsega tega pa ne bi bilo, če ne bi bil v programu dr. Janeza Ruglja, ki je iz mene naredil vztrajnostnega tekača maratonca.
Letos poleti sem od sodelavca kupil cestno kolo. To je bila moja dolgoletna želja, a so imele druge stvari prednost. Tako se bom letos, najverjetneje pa drugo leto poleg tekaških treningov še enkrat do dvakrat tedensko odpravil kolesarit. Želja je, da se udeležim tudi kakšne dirke. Še prej pa si moram kupiti dele kolesarske opreme, ki mi še manjka.
Za konec se bom dotaknil še stvari, o katerih veliko berem na internetu, facebooku in drugod. Sprašujem se, kako lahko nekdo, ki teče tri ali štiri leta in ima za seboj kakšen maraton, sebe ima že za tekaškega trenerja, ki se spozna na treninge in prehrano. Ja zakaj so potem fakultete? Vsi ti kvazitrenerji bi radi imeli nekaj od tega, a ne vedo, kako priti do svojih ciljev. Preko teka jim ne bo uspelo! To se bo pokazalo na dolgi rok. Sam sem se letos po 30 letih samostojnega treniranja teka priključil tekaški skupini. Dolgo sem izbiral med našo mariborsko ponudbo. Na koncu sem ugotovil, da je zame edini pravi tekaški trener, ki mu lahko zaupam in ima dolgoletne izkušnje, Borut Podgornik. Skupaj s Heleno Javornik vodita Tekaško vadbo. Moram reči, da se imam krasno. Ker nas je veliko (25–30), smo razdeljeni v dve skupini. Eno vodi Helena, drugo pa Borut. Tudi znotraj obeh skupin se še razdelimo na manjše skupine, pač primerno tekačevim sposobnostim.
September je čas za berlinski maraton. Dvakrat sem ga moral odpovedati zaradi poškodbe. Sem rekel, da ne bom tekel maratonov, dokler ne pridem v drugo starostno kategorijo. A saj vem, imam še dve neizpolnjeni obljubi, to je koroških 24 ur in maraton gm4o. Lahko pa, da ostane samo pri obljubah, a otrokom pravim, obljube je treba izpolniti oziroma dana beseda nekaj velja, vsaj zame.