Tone Tiselj je kot Rick Pitino. In kaj imata skupnega trener rokometašic Krima in legendarni trener v ameriški študentski košarki? Celjan je krimovke vodil do naslovov v ligi prvakinj v letih 2001 in 2003, Američan pa je edini, ki je onkraj luže v prvenstvu zmagal z dvema različnima univerzama, s Kentuckyjem leta 1996, letos pa z Louisvillom. Nič čudnega, da Tone prisega na Pitinovo knjigo Izberite uspeh! in poskuša zmagovalno miselnost čim bolje prenesti na svoje varovanke, tudi te so vpijale Američanovo bralno čtivo. To pa je pred drevišnjo povratno polfinalno tekmo lige prvakinj z norveškim Larvikom nadvse pomembno, toliko bolj tudi zaradi dveh zadetkov prednosti.
Dobro, eno je krepitev miselnosti, drugo je temperament. Če bi za Slovenke včasih rekli, da jim v ključnih trenutkih manjka odločilne živahnosti, pa je zato letos v ljubljanskih vrstah Španka Carmen Martín. Andaluzijki temperamenta seveda ne manjka, z Itxakom iz Estelle, po baskovsko Lizarra, pa je v sezoni 2010/11 izgubila finale lige prvakinj ravno proti Larviku, ki je takrat edinkrat slavil v tem tekmovanju. »Na prvi tekmi v Larviku smo v napadu zelo dobro opravile delo, ne menim niti, da smo bile tako slabe v obrambi, ampak lahko se izboljšamo. Norvežanke so bile v napadu zelo živčne. Zaradi tega bi bila naša obramba lahko boljša, ob tem pa je naša vratarka Jelena Grubišić bila odlična,« se je Španka še ozrla na uvodno tekmo. So bile norveške rokometašice presenečene nad vašo zelo dobro predstavo? »Da, presenetile smo jih. Toda tudi menim, da bodo v naši dvorani precej močnejše, kot so bile na Norveškem.« Kakšen občutek je ponovno igrati v polfinalu lige prvakinj po dveh letih in finalu z Itxakom? »To je zelo močan občutek, ker te vsi podpirajo. Veliko pričakujejo, seveda tudi od nas, zaradi tega je tekma bolj čustveno napeta, kot da bi bila bolj normalna in tekoča. Še bolj, če igraš za uvrstitev finale ali za naslov v ligi prvakinj,« je misli zaključilo Krimovo desno krilo.
Zbranost 60 minut
Na levem krilu za ljubljansko ekipo igra Tamara Mavsar. Tudi ona se zaveda, da bo za uspeh potrebna zbranost v igri vseh šestdeset minut. »Res je, zavedamo se, da smo imele na Norveškem padec v igri, morda je za našo ekipo pač to normalno. Zavedamo se tudi, da so pri Larviku posameznice, ki so že osvajale zlate olimpijske medalje in klubske evropske lovorike. Zagotovo bo v Stožicah potrebna zbranost vseh šestdeset minut, da bo potem tudi na koncu veselje na naši strani,« pravi. Na uvodnem polfinalnem dvoboju je zabila tri zadetke. »Za mojo predstavo na Norveškem je zagotovo zaslužna ekipa, to da nekaj dodatka samozavesti. Delovati je treba kot ekipa in ne glede na to, kdo dobi priložnost za igro, si potem gotovo želi z največjim užitkom zabiti gol,« je še navrgla.
»Ne spomnim se, da bi vseh deset igralk igralo tako slabo naenkrat. Videti je bilo, da so čakale druga na drugo, kdo bo potegnil voz. Misliti moramo kot posamični športniki in se pravšnje odzvati,« se prve polfinalne tekme, pred drevišnjo povratno, spominja trener Larvika Ole Gustav Gjekstad. »Čutim, da je še možnost, da bi napredovale v finale,« pa je pristavila zunanja igralka Gro Hammerseng.
Győr že v finalu
Rokometašice Győra so postale prve finalistke lige prvakinj. Madžarke so povratno polfinalno tekmo proti Oltchimu iz Valcee na domačem igrišču sicer izgubile s 24 : 25 (14 : 10), a se kljub temu uvrstile v finale. Prvo tekmo so namreč dobile s 24 : 22 (14 : 10).
