V Alicanteju na vzhodni španski obali se je v družbi 50.000-glave množice zaslišal startni signal dvanajstega Volvo Ocean Racea. Regata se je kot Whitbread Round the World Race začela leta 1973, ko se je 19 jadrnic z nekaj čez 300 jadralci iz angleškega Portsmoutha najprej podalo proti Cape Townu, potem pa prek razburkanih morij dalje okoli sveta. Leta 2001 je lastništvo regate prevzel švedski avtomobilski koncern, preimenovala se je v Volvo Ocean Race in postala eden najbolj prepoznavnih in razburljivih športnih dogodkov na svetu, ki svoje zveste privržence, štejejo se že v milijonih, razveseljuje na vsaka tri leta.
Kar težko je verjeti, da lahko regata, ki se je zadnja leta udeležuje le peščica jadrnic – letos se jih je na startu zbralo sedem – in se večino časa odvija daleč v prostranstvih samotnih morij, obnori svet. K temu je največ prispevala pred šestimi leti sprejeta odločitev, da se v posadke vključi reporterja, ki večkrat na dan poroča o dogajanju na krovu. Regata Volvo Ocean Race ne navdušuje več zgolj jadralskih zanesenjakov, ki so o vzponih in padcih svojih junakov le ugibali precejšnji del leta, ampak je postala resničnostni šov par excellence, globalni dogodek in stalna predstava ekstremnih naporov, zmag in porazov, ki jim lahko zdaj prek sodobnih komunikacijskih sredstev tako rekoč v realnem času iz domačih foteljev sledijo milijoni po vsem svetu.
Tudi letos so se podali na pot okoli sveta iz španskega Alicanteja, moč vetra pa jih bo vodila prek štirih oceanov in petih celin. Prvi postanek je predviden v Cape Townu, naslednji pa v Abu Dabiju (Združeni arabski emirati), Sanyi (Kitajska), Aucklandu (Nova Zelandija), Itajaíu (Brazilija), Newportu, Rhode Island (ZDA), Lizboni (Portugalska) in Lorientu (Francija). Na koncu je na programu še enodnevni postanek v Haagu, preden bo cilj devet mesecev in 38.739 milj dolge regate do konca izčrpane jadralce pričakal junija 2015 v švedskem Göteborgu. Letošnje ekipe so zaradi manjših in lažjih jadrnic nekoliko manj številne. V moških postavah jih sestavlja osem jadralcev in reporter, na ženski jadrnici je enajst jadralk in reporterka. Vsaka ekipa mora imeti na krovu dva člana ekipe, rojena po 1. oktobru 1984, s čimer se držijo t. i. pravila under 30, ki skrbi za podmladek VOR.
Prvič v zgodovini tega tekmovanja se med seboj merijo povsem enake, 65-čeveljske jadrnice, kar je odgovor organizatorja na svetovno gospodarsko krizo. V prejšnjih izdajah so bili za izgradnjo in opremo jadrnic določeni nekateri tehnični okviri in omejitve, vseeno pa so imele ekipe pri razvoju svojih jadrnic ogromno manevrskega prostora. Prav iz tega razloga so se proračuni tistih bogatejših, ki so si lahko privoščile večji vložek v razvoj, silovito dvigovali. Kar nekaj ekip iz zadnje regate leta 2011/12 je vanjo vložilo več kot 30 milijonov evrov. Čeprav so tehnične izboljšave zagotovo premikale meje oceanskega jadranja, so po drugi strani ekipe, ki si takšnega razvoja niso mogle privoščiti, ostale brez pravih možnosti za dobro uvrstitev. Odločitev o uvedbi tako imenovanega one designa – do pikice enakih jadrnic za vse udeležene ekipe, ki jo je direktor regate Knut Frostad napovedal že ob koncu prejšnje regate, je razumljivo naletela na mešane občutke in neenotni odziv; bogatejše in z vrhunskimi strokovnjaki podprte ekipe mu niso zaploskale, medtem ko je za druge prinesel vstopnico do enakopravnejših možnosti. Zmaga se bo odslej torej prijadrala le še na vodi, kar je nedvomno dobro in športno sporočilo. Jadrnice, ki jih ekipam priskrbi organizator, stanejo okoli 4,5 milijona evrov.
Dvajsetmetrska plovila so tako rekoč prazna. Hladilnikov, štedilnikov in kabin s posteljami že dolgo ni več, nadomestili so jih dragi instrumenti, natančno odmerjena teža prtljage in vsega drugega, kar smejo jadralci vzeti s seboj, predpisano število jader, dehidrirana hrana. Na običajen regatni dan jadralci porabijo okoli 5000 kilokalorij, ob ekstremnih naporih tudi do 8000. Osnovno higieno vzdržujejo z vlažilnimi robčki. Spanje v izmenah na visečih posteljah je neudobno in pogosto brez reda, za manevre so na palubi potrebni vsi, dnevi in noči izgubijo pomen, jadralci se iz dneva v dan soočajo s silami narave, ujetostjo na majhnem prostoru ter lastnimi strahovi.
Ian Walker (Abu Dabi Ocean Racing), dvakratni srebrni olimpijec, jadralec, ki je vodil in skiperiral dve kampanji America's Cup, je eden tistih, za katerega bomo letos verjetno še najbolj navijali. To je že njegov tretji nastop na VOR. Drugi povratnik je kar šestkratni udeleženec te slovite regate, Nizozemec Bouwe Bekking, ki pa še vedno ostaja brez lovorike. Španski jadralec Iker Martinez s tremi odpeljanimi regatami (v zadnji izdaji je skiperiral Telefónico) in dvema olimpijskima medaljama (v zadnjem času se je pripravlja na osvojitev tretje v Riu na katamaranu nacra) je združil moči s prijateljem iz otroštva, nekdanjim partnerjem v razredu 470 ter prav tako izkušenim jadralcem VOR Xabijem Fernándezom, z enim samim ciljem – zmago. Dongfeng poslanstvo svojega nastopa vidi v promociji jadranja na Kitajskem. Polovica ekipe je lokalne kitajske, bolj izkušena polovica pa mednarodna. Štiridesetletni skiper, Francoz Charles Caudrelier, je bil član zmagovalne Cammasove posadke na Groupami v zadnji regati pa tudi preostali del mednarodne zasedbe ima za seboj številne oceanske milje. Team Alvimedica je po starosti najmlajša posadka pretežno ameriško-novozelandskih jadralcev, ki so združili moči s turškim sponzorjem. Kot zadnja se je pred kratkim pridružila ekipa Team Vestas Wind, katere sponzor prihaja iz industrije vetrne energije, izkušeni skiper Chris Nicholson, šestkratni svetovni prvak v 49erju in 505, pa je odjadral že štiri regate VOR in leta 2011/12 kot skiper ekipo Camperja pripeljal do drugega mesta. Še največ pozornosti bodo deležna dekleta v rožnatem, Team SCA. Zraven niso samo z namenom, da objadrajo svet, ampak želijo s konkurenčnim jadranjem izzvati moške ekipe. Nekaj dni po startu lahko mirno zatrdimo, da jim to odlično uspeva. |
